Koprodukcijska uprizoritev Konec epohe, ki je nastala v sodelovanju med SNG Nova Gorica, KUD S.N.G. in Cankarjevim domom, po novogoriški krstni izvedbi (ta je bila konec aprila) prihaja tudi v dvorano Duše Počkaj, kjer bo jutri ob 20. uri ljubljanska premiera te predstave, v četrtek in petek pa bosta sledili še dve ponovitvi. Gre za prvo postavitev tako imenovane milenijske trilogije enega najbolj uveljavljenih in uspešnih sodobnih hrvaških dramatikov Dina Pešuta, sestavljene iz besedil L.U.Z.E.R.J.I. (2012), H.E.J.T.E.R.J.I. (2018) ter Dobro življenje (2025), ki je bilo napisano prav za to priložnost.
Dramski triptih o prijateljstvu, razhajanjih in odraščanju v središče postavlja skupino mladih v različnih časovnih zarezah in (tudi) širših družbenih kontekstih, segajočih od leta 2012 do danes, pri tem pa prepričljivo, neposredno in duhovito odpira vprašanja o njihovem položaju, perspektivah ter tako ali drugače negotovi prihodnosti. V prvem delu trilogije tako Sanjin, ki je izgubil nogo in zadel na loteriji, skupaj z Makom (ki mogoče je ali pa ni njegov fant) pripravlja večerjo za Rozo in Paška, ki prihajata na obisk – vendar pa še ne ve, da vsi trije iz njegove druščine načrtujejo odhod v tujino, saj se namerava Roza izseliti v London, Paško v Berlin in Mak v ZDA. V drugem delu, ki se dogaja šest let pozneje in v precej drugačnem družbenem vzdušju, se četverica spet zbere, ko se Roza iz tujine vrne v Zagreb k Pašku, Sanjin in Mak pa sta medtem postala (zdolgočasen) par. V sklepnem delu se njihovo vnovično snidenje zgodi v času velikega Thompsonovega koncerta v Zagrebu; v njihovih življenjih se je nemara marsikaj spremenilo, neko obdobje se izteka, toda še vedno iščejo nekaj, čemur bi se lahko reklo dobro življenje.
Uprizoritev je sicer režijski prvenec Jake Smerkolja Simonetija, ki je skupaj z dramaturginjo Ivo Š. Slosar besedilo vseh treh dram tudi prevedel ter priredil. »Med urejanjem besedila sva iskala nek pogovorni jezik, ki bo deloval pristno, zdelo pa se mi je tudi izredno pomembno, da sestavimo zasedbo, ki se bo lahko resnično vživela v te tekste,« je med drugim pojasnil režiser, dramaturginja pa dodaja, da so se pri prirejanju spraševali predvsem, »koliko hrvaškega konteksta potrebujemo, da bo besedilo ohranilo neko avtentičnost in bilo hkrati dovolj blizu slovenskemu občinstvu«.
Scenografijo je zasnovala Urša Vidic, kostumograf je bil Timotej Rosc, avtor glasbe in oblikovalec zvoka je bil Gašper Lovrec, oblikovalec svetlobe pa Bor Ravbar. Igrajo Tamara Avguštin, Ivan Čuić, Matija Rupel, Marjuta Slamič in Mario Dragojević, ki med drugim meni, da gre za »iskreno, borbeno predstavo«, ki ne želi biti všečna in ljubka, »včasih je morda tudi neotesana«, vendar pa na ta način zelo natančno naslavlja resnični svet mladih in razmere, v katerih živijo.