Mariborska uprizoritev Tannhäuserja temelji na dresdenski različici opere v treh dejanjih. Scenografijo in kostumografijo podpisuje Philippe Miesch, koreografijo Daan Wijnands, pod oblikovanje svetlobe pa se podpisujeta Marc Heinz in Frank Van Laecke, ki je tudi režiser.
To je šele druga uprizoritev katerekoli Wagnerejeve opere v SNG Maribor. Pred Tannhäuserjem so leta 2017 na oder postavili opero Rensko zlato (Das Rheingold), prvi del skladateljeve gigantske tetralogije Nibelungov prstan (Der Ring des Nibelungen).
Wagnerjev perfekcionizem
Skladatelj Richard Wagner (1813-1883) si je vse svoje življenje prizadeval ustvariti celostno umetniško delo; zato je svojih »le« ducat glasbenih dram, ki vsaka traja po več ur in s katerimi se je odmaknil od tradicije italijanske opere, napisanih zelo kompleksno in zahtevno. Zdaj so v ta oreh zagrizli v mariborski Operi.
Tannhäuser sicer sodi med skladateljevega zgodnejša dela - opero je intenzivno pisal med letoma 1842 in 1845, v času, ko je še razvijal zamisel o »Gesamtkunstwerk«. Perfekcionist, kot je bil, nikakor ni bil zadovoljen z napisanim, zato se je (tudi po krstni izvedbi 19. oktobra 1845 v Dresdnu) k tej operi nenehno vračal, jo popravljal, in tako je bilo skoraj štiri desetletja, ne da bi bil s končno podobo kdaj povsem zadovoljen. Še pred smrtjo je izjavil, da svetu še vedno dolguje svojega Tannhäuserja.
Prav Wagnerjevo nenehno iskanje popolnosti si je za izhodišče pri postavitvi vzel belgijski režiser Frank van Laecke, zdaj že stari znanec SNG Maribor (in tudi ljubljanske Opere), saj je tam že postavil opero Hamlet. Režiser je povedal, da je v Wagnerjevem glasbenem svetu prepoznal izrazito osebno pripoved o ustvarjalnem nemiru, dvomih in prizadevanju, da bi presegel lastne meje.
»Med pripravami sem odkril, da je Wagner skoraj vse življenje delal na operi Tannhäuser, ves čas si je želel ustvariti nekaj še boljšega. Iskal je popolno partituro. In prav to želim s svojo uprizoritvijo povedati občinstvu. V moji postavitvi je Tannhäuser skladatelj. Morda je celo Wagner sam. Je umetnik, ki išče popolnost, popolno umetniško delo, popolno partituro,« je izpostavil režiser.
Strast in duhovnost
Prav to delo predstavlja prehod med Wagnerjevimi zgodnejšimi romantičnimi operami in poznejšim, izrazito samosvojim pojmovanjem glasbenega gledališča. Kronološko sicer stoji med operama Rienzi (1840–1841) in Lohengrin (1845–1848). Če je Rienzi še močno zaznamovana z vplivi velike francoske opere, množičnimi prizori, spektakularnostjo in izrazitimi vokalnimi točkami, se v Tannhäuserju že jasneje kaže Wagnerjevo zanimanje za notranje duševne konflikte, mitološko in srednjeveško snov ter nasprotje med čutno strastjo in duhovnim odrešenjem. V Lohengrinu pa se ta razvoj nadaljuje v smeri tesnejše povezave glasbe in dramskega dogajanja, kar v poznejših glasbenih dramah Wagner razvije še radikalneje.
V operi Tannhäuser je izjemno pomemben motiv odrešitve. Skladatelj raziskuje konflikt med telesno željo, moralno krivdo in možnostjo odrešitve, ki je tudi sicer ena osrednjih tem Wagnerjevega ustvarjanja. Pri tem se je naslonil na srednjeveško legendo o vitezu in pesniku Tannhäuserju ter zgodbo o pevskem tekmovanju na gradu Wartburg, pri tem pa izpostavil nasprotje med Venerinim svetom čutnosti in krščansko-srednjeveškim svetom Wartburga. V poznejših delih, zlasti v Tristanu in Izoldi ter Parsifalu se vprašanja ljubezni, odpovedi in odrešitve razvijejo v drugačne, filozofsko zahtevnejše oblike. Orkester ob vseh teh globokih razmislekih v skladateljevih delih postaja čedalje bolj pomemben nosilec dramatičnosti. Wagner je ta pristop pozneje razvil z uporabo vodilnih motivov, tesno povezanih s simboliko ter z osebami, predmeti, idejami ali dramskimi situacijami.
Sicer pa se v Tannhäuserju prepletajo mogočni zborovski prizori, izrazita liričnost, dramatični solistični nastopi in bogata orkestrska govorica. Med najbolj prepoznavnimi glasbenimi odlomki so znamenita uvertura, zbor romarjev, Elisabethina molitev in Wolframova pesem večernici.