Kdor je film videl, Florence pogosto samoumevno povezuje prav s to interpretacijo. Svež pogled nanj ponuja predstava Veličastna!, kjer je Polona Vetrih ustvarila povsem svojo različico Florence Foster Jenkins. Za katero lahko nedvomno rečemo, da je v vlogi več kot veličastna.
Polona Vetrih z lastnim fizisom in glasom natančno ujame srž Florence Foster Jenkins, ki je zaslovela prav s svojim slabim petjem. Lik zgradi kot žensko, ki zaradi umetnosti in petja, ki jima je brezpogojno predana, vztrajno pluje naprej in se ne ozira na opazke okolice. Prav v »petju« je Vetrihova fenomenalna; njeno fušanje je izpiljeno do potankosti, z njim pa iz gledalcev izvabi pristen smeh. Koreografija ob znameniti skladbi iz Carmen je tako absurdna in »napačna«, da je prav zato izvrstna. Če kdo dvomi, da je mogoče Florence Foster Jenkins dojemati drugače kot skozi prizmo Meryl Streep, je Polona Vetrih prepričljiv dokaz nasprotnega: ustvari svojo, avtorsko različico, ki je preprosto – veličastna.
Odličen je tudi Nik Škrlec v vlogi pianista. S Polono Vetrih tvorita uigran duet, pri čemer Škrlec s subtilnimi, natančno odmerjenimi detajli v gibih iz gledalcev izvablja pristen smeh. Njegova nerodnost je premišljena in učinkovita ter hkrati še poudari absurdnost same zgodbe.
Mojca Fatur, ki upodobi kar tri like, je vezni člen dogajanja in opora vsej zgodbi – pri tem je v vsakem od likov povsem drugačna. Najbolj izstopa v upodobitvi mehiške služkinje, dodatno pa jo izostri še z dejstvom, da govori izključno špansko, kar pripelje do komičnih situacij nerazumevanja in zgrešenih navodil. Jasno je, da so vsi trije igralci mojstri komedije: like imajo izdelane do potankosti, brez odvečnih polovičarskih potez, zato predstava deluje tako uigrano – in prav zato je tudi tako gledljiva in zabavna.
Kostumi Nadje Bedjanič so času primerni in izdelani do potankosti. Polono Vetrih namenoma obleče v glamurozne toalete, ki so tako čez rob, da so že na meji absurda, medtem ko Nika Škrleca in Mojco Fatur odene v kostume, ki ju umestijo v čas in jima dodatno izrišejo značaj. Scenografija (Urša Vidic) je preprosta in funkcionalna. Že tri povsem osnovne spremembe – premik klavirja, menjava pohištva in spremembe luči (Klemen Kuhar) – gledalca prepričljivo prestavijo v različne dogajalne prostore.
Pohvalno je delo režiserja Matjaža Latina, ki z uprizoritvijo dokaže, da komedijo razume kot natančno, zahtevno zvrst. Zaveda se, da smeh ni samoumeven: nastane šele tedaj, ko so obvladani ritem, detajli in igralske malenkosti – ko je vsaka pozornost usmerjena v to, da prizor vdrži do potankosti. Prav ta režijska zbranost in doslednost poskrbita, da se gledalci videnemu od srca na smejijo.
Predstava Veličastna! učinkuje skoraj kot manifest, kjer komedija ni razumljena kot enostaven žanr, temveč kot natančna in zahtevna gledališka disciplina. Smeh, ki ga predstava sproža, ni posledica improvizirane sproščenosti, ampak obvladane obrti – premišljenega ritma, izbrušenih detajlov in igralske zbranosti, ki ne popusti niti za trenutek. Veličastna! je preprosto veličastna.