Do premiere je bilo še nekaj dni, toda v ljubljanski operno-baletni hiši je Pepelka že zaživela. Ne še v bleščavi premiernega večera, temveč v precej manj vidnem svetu izza odra: v baletnih dvoranah, na hodnikih med garderobami, poleg razobešenih kostumov, v orkestrski vadnici in tudi globoko pod odrom, kamor pogled občinstva med predstavo nikoli ne seže. In prav tja nas je popeljala Sonja Kerin Krek, nekdanja baletna plesalka in članica ljubljanskega baletnega ansambla, danes arhivistka SNG Opera in balet Ljubljana. Med obiskovalci so bili turisti, radovedni odrasli in tudi mladi obrazi, ob katerih se je nehote porodila misel, da morda med njimi stoji katera od prihodnjih balerin ljubljanskega baleta.
Ogled se je začel z zgodovino hiše, ki je ni mogoče pripovedovati brez velike prenove in dozidave med letoma 2007 in 2011. Prav pomanjkanje prostora je desetletja krojilo vsakdan umetnikov. Balet je z dozidavo dobil dve sodobnejši vadbeni baletni dvorani, stavba pa prostore, brez katerih je danes skoraj nemogoče organizirati nastanek velike operne ali baletne produkcije. Toda tokrat je preteklost hitro prepustila prostor sedanjosti: za enimi od odprtih vrat je igral orkester. »Slišite, vadijo Pepelko,« nas je opozorila Sonja Kerin Krek. Nenadoma ogled stavbe ni bil več le sprehod skozi njeno zgodovino: postali smo opazovalci nečesa, kar še nastaja.
Tri mesece nenehnega dela
Pepelka Sergeja Prokofjeva bo premierno uprizorjena jutri. Novo baletno produkcijo koreografira Lukas Zuschlag, nastala pa je v koprodukciji z Mestnim gledališčem v Celovcu. Klasična pravljica je tokrat prestavljena v sodobnejše okolje družbenih pritiskov, iluzij in iskanja identitete. Dogajanje se seli v internat in na gradbišče tovarne čevljev, resnični svet se prepleta z domišljijskim, osrednji simbol pa ostaja izgubljeni čevelj, ki spregovori o povezovanju, hrepenenju in novem začetku. Toda preden gledalec vidi izčiščeno predstavo, je za njo stotine ur dela. »Odvisno je od koreografa in tega, kako si je predstavo zamislil, večinoma pa gre za dva do tri mesece res intenzivnega dela,« pojasnjuje Kerin-Krekova. Plesalci pri tem ne vadijo zgolj enkrat na dan, temveč so v pogonu praktično ves čas.
Pepelko so pripravljali v obeh baletnih dvoranah. Posamezne, predvsem solistične in tehnično zahtevnejše dele se lahko začne vaditi v manjši dvorani. Ko se začne koreografija sestavljati v celoto in v njej sodeluje večji del ansambla, pa se delo preseli v veliko baletno dvorano. Ta ni velika po naključju: njene dimenzije morajo plesalcem omogočiti občutek za velikost prostora, ki je primerljiv z dejanskim odrom. Obiskovalci za hip dobimo dovoljenje, da pogledamo tja, kamor med vajami običajno ni mogoče. Fotografiranje ni dovoljeno: predstava še ni dokončana, ustvarjalni proces je živ, prizori se ponavljajo, spreminjajo, popravljajo.
Tudi mesto v ansamblu še ne pomeni samodejno določene vloge. Sonja Kerin Krek, ki ta svet pozna tudi iz lastnih plesnih let, pove, da morajo plesalci svojo kakovost dokazovati vedno znova. Ko pride koreograf, spremlja baletni trening in izbere plesalce, ki bodo plesali posamezne vloge v novi predstavi.
Najprej posnetek, nato orkester
Med sprehodom skozi zakulisje se iz vadnice sliši glasba Prokofjeva. Orkester vadi ločeno, medtem ko plesalci v prvih fazah praviloma vadijo ob posneti glasbi. Šele ko se začne premiera približevati, se oba svetova združita. »Ko se začnejo orkestralne vaje, gre za vajo baleta z orkestrom. Pred tem plesalci vadijo na posnetek,« pojasni Kerin-Krekova. Prve skupne vaje so običajno približno deset do štirinajst dni pred premiero. Takrat se začnejo tempo plesalcev, dirigent, orkester, koreografija in odrsko dogajanje povezovati v enovito celoto. In takrat se delo preseli tja, kjer ga bo videlo občinstvo – na veliki oder.
Pod njim pa se skriva povsem drug svet. Ko se spuščamo po stopnicah, postane jasno, koliko prostora potrebuje gledališka iluzija. Pod odrom je približno 17 metrov globine, nad njim pa se tehnični prostor dviga še okoli 30 metrov. Scenski elementi, ki jih občinstvo med predstavo dojema kot samoumevni del zgodbe, lahko izginjajo navzdol ali se dvigajo visoko nad oder. To je nevidni stroj gledališča, ki mora med predstavo delovati skoraj neopazno, v dneh pred premiero pa je prav ta prostor eno od središč dogajanja. Baletna predstava namreč ni samo ples, je natančno usklajevanje plesalcev, orkestra, scene, luči, rekvizitov, garderobe in tehničnih ekip.
Kostum mora omogočiti ples
Na hodnikih že čakajo kostumi. Za občinstvo so eden najbolj vidnih delov predstave, za plesalca pa predvsem nekaj, kar mora delovati skupaj z njegovim telesom. Njihova zgodba se začne veliko prej, kot bi kdo pričakoval. »O kostumih začnejo ustvarjalci razmišljati zelo zgodaj, pravzaprav že takrat, ko zastavijo projekt. To je lahko pol leta pred začetkom vaj, idealno pa še nekoliko prej,« pripoveduje Kerin-Krekova.
Razlog za to ni samo njihovo oblikovanje. Kostume je treba izdelati, uskladiti termine z gledališkim ateljejem, opraviti pomerjanja in predvsem preveriti, kako se oblačilo vede med gibanjem. Plesalec mora v njem skakati, se vrteti, dvigovati partnerico ali biti dvignjen, zato nekaj, kar je na skici morda videti imenitno, na baletnem telesu ne sme postati ovira. Prva pomerjanja so lahko že mesec pred premiero ali še prej. Ko je kostum izdelan, pa se približno dva tedna pred predstavo začne njegovo pravo življenje na vajah. Pri zahtevnejših kosih je treba ukrepati še prej. »Če ima plesalec posebno zapleten kostum, naredijo tisti del kostuma kar se da hitro,« pojasnjuje sogovornica in kot primer omeni krinolino ali večji kos oblačila, ki bi lahko omejeval gibanje.
V minulih tednih se zato Pepelka ni rojevala na enem samem mestu. Nastajala je v baletni dvorani, kjer so znova in znova ponavljali nekaj sekund koreografije; nato v orkestrski vadnici, kjer je glasba Prokofjeva dobivala svojo končno podobo. Pa v garderobah in ateljejih, kjer so preverjali, ali kostum plesalcu dopušča gibanje. In seveda na odru, kjer se je vse našteto prvič srečalo s scenografijo, lučjo in dejanskimi razmerji prostora. Ko se bo na premieri odgrnila zavesa, bo občinstvo videlo končni rezultat, ne bo pa videlo mesecev dela, ki ostajajo skriti za vrati baletnih dvoran in garderob; toda predstava se v resnici začne veliko pred trenutkom, ko se v dvorani ugasnejo luči.