Po materini smrti se pripovedovalka vrne v primorsko hišo in med zapuščino odkrije sled zamolčane družinske zgodovine. Iva Babić kot edina nastopajoča na odru pred gledalci oživi tudi ljudi, o katerih pripoveduje. Ne upodablja jih kot zaporedja povsem ločenih likov. Ves čas se vrača k pripovedovalki, ki skuša razumeti njihove odločitve in molk. S postopnim razkrivanjem preteklosti se spreminja tudi njen pogled na najbližje. Iva Babić z igralsko pretanjenostjo prehaja med pripovedovalkino distanco do zgodbe in trenutki, ko nova spoznanja posežejo v njen notranji svet.
Iva Babić tudi v daljših pripovednih odlomkih ohranja gledalčevo pozornost s premišljenimi spremembami v načinu govora, z izbiro poudarkov in premolkov. Ne da bi izrazito prehajala iz lika v lik, zna jasno razločiti različne glasove in razpoloženja, ki se prepletajo v pripovedi. Posebno izraznost dobijo pisma in opisi preteklih dogodkov, saj igralka ne posreduje zgolj njihove vsebine, temveč razkriva tudi pripovedovalkin čustveni odziv na prebrano. Tako se postopno odstiranje družinske preteklosti spreminja v intimno soočenje z lastno zgodovino.
Prepričljiva je tudi v odmerjanju čustev. Ob vsaki izgubi se ne odzove z enako silovitostjo, zato posamezni trenutki ohranjajo čustveno težo. Nežnejši deli pripovedi ohranijo toplino, boleči pa učinkujejo brez pretiranega poudarjanja. Iva Babić zna ohraniti gledalčevo pozornost tudi v trenutkih, ko je odrsko dogajanje bolj zadržano. Zanimivo je spremljati, kako pripovedovalka dojema tisto, kar je pravkar izrekla, in kako nova spoznanja vplivajo nanjo. Njena moč je tudi v tem, da lahko v istem prizoru ohrani radovednost ženske, ki raziskuje, in nelagodje ob tem, kar odkrije. Zgodba zato ne obstane v istem čustvenem razpoloženju.
Zadržanost režije takšni igri ustreza. Lucija Trobec igralki pušča prostor, izrazitejše odrske podobe pa uporabi premišljeno. Med njimi izstopa metaforična upodobitev splava, ki bolečo izkušnjo izrazi tudi vizualno. Scenografija Jasne Vastl in svetlobna zasnova Danija Žorža ustvarjata prostor družinske hiše ter poudarjata spreminjajoča se razpoloženja. Kostum Sare Grižon s svojo premišljeno preprostostjo dopolnjuje vizualno celoto uprizoritve.
Predstava kljub temu traja predolgo. Devetdesetminutni uprizoritvi bi po občutku koristilo približno pol ure krajšanja. Iva Babić sicer ohranja gledalčevo pozornost tudi v manj zgoščenih delih, vendar se nekateri odlomki razvlečejo dlje, kot bi bilo potrebno za njihov odrski učinek. Krajša uprizoritev bi dala večjo izrazno moč pretresljivim podobam in subtilnim spremembam v njeni igri.
Ivana pred morjem Ivi Babić ponuja izjemno priložnost, da razkrije vso širino svojega igralskega izraza. Vloga zahteva vzdržljivost, pregled nad celoto in občutek za spremembe v pripovedovalkinem odnosu do preteklosti. Igralka vse troje obvlada, tako da tudi skozi dolge pripovedne odlomke ostajamo z njo. S to interpretacijo se Iva Babič potrjuje v samem vrhu slovenskih dramskih igralk.