Odrska priredba romana Bettine Wilpert, ki sta jo napisala Lara Fritz in Philipp Matthias Müller, prevedla pa Liza Linde, dogodek razpira skozi štiri pripovedne položaje. Toda obljuba večplastnosti ostane le delno izpolnjena. Besedilo sicer sooči različne poglede, vendar jim ne sledi dovolj daleč, da bi bolje razumeli, kaj usmerja odzive oseb in kako se v njih prepletajo zvestoba prijatelju in odnos do nasilja. Posamezne perspektive bi potrebovale temeljitejšo obdelavo, okoliščine pa jasnejšo opredelitev. Odprtost za različna branja zato večkrat zdrsne v nedorečenost, za presojo ravnanja oseb pa tako ostane premalo opore.
Pri tem je opazna previdnost, kot da bi besedilo pred najzahtevnejšimi vidiki lastne téme stopilo korak nazaj. Ob vprašanjih privolitve in odgovornosti pogrešamo vztrajnejše raziskovanje posameznih odzivov, njihovih protislovij in posledic. Razprava se širi, ne da bi se sorazmerno poglabljala. Režiserka Eva Nina Lampič te omejitve uspešno obide tam, ko pripovedovanje likov poveže z izkušnjo odrskega prostora.
Scenografija Urše Vidic je učinkovita predvsem zaradi svoje prilagodljivosti. Omogoča, da prostor prevzame napetosti med osebami, pri čemer ima odločilno vlogo izjemno oblikovanje svetlobe Boruta Bučinela. Občutek izpostavljenosti in utesnjenosti odmerja z veliko natančnostjo. Njegove rešitve imajo jasno dramaturško funkcijo: tesnobo stopnjujejo in jo povezujejo z odnosi med nastopajočimi, prizorišče dobi psihološko težo, ki je besedilo samo ne razvije dovolj, uprizoritev pa z njo pridobi velik del svoje intenzivnosti.
Video, ki ga je oblikoval Komposter, je prepričljiv zaradi načina, kako osebno izkušnjo sooči z njenim presojanjem. Projiciran zapisnik učinkovito poudari razkorak med osebno izkušnjo in zahtevami uradne obravnave, postopno kopičenje zapisanega pa kaže, kako drugi prevzemajo nadzor nad posameznikovo izkušnjo. Tako vprašanje verodostojnosti ne ostane le na ravni pripovedi, temveč dobi tudi jasno vizualno podobo. V povezavi s svetlobo in igro projekcije stopnjujejo občutek pritiska ter sodijo med učinkovitejše režijske rešitve predstave. Vizualna zasnova tako vsebinsko izostri prav tiste trenutke, ki v pripovedi ostanejo premalo določeni.
Igralska četverica deluje usklajeno. Timon Šturbej kot Jonas, Domen Novak kot Hannes, Maruša Majer kot Verena in Nina Ivanišin kot Anna vzdržujejo napetost med štirimi osebami, ki se na isti dogodek odzivajo različno. Izstopa Nina Ivanišin, ki pozornost ves čas vrača k ženski, o katere izkušnji drugi razpravljajo in o njej dvomijo. Njena prepričljivost je za uprizoritev bistvena, saj ohranja težo osebne prizadetosti tudi tam, kjer se besedilo od neposrednosti dogodka nekoliko oddalji. Šturbej ji je v soočenju obeh pogledov na dogodek enakovreden partner; njuna igra osrednjemu konfliktu daje napetost in osebno ostrino.
Po Iranski konferenci je to že druga zaporedna premiera ljubljanske Drame, ki odrsko dogajanje gradi na razpravljanju. Eva Nina Lampič zna takšno predlogo uprizoriti brez občutka, da spremljamo zgolj izmenjavo stališč. Zasedbo in vizualne sodelavce vodi v isto smer; svetloba in video določata pogoje, kako izgovorjeno učinkuje. Najmočnejši prizori zato učinkujejo tudi onkraj podatkov, ki jih izvemo iz pripovedovanja.
Režijska doslednost žal popusti v epilogu. Neposredni nagovor občinstva bi lahko zaostril vprašanja predstave in jih prenesel v gledalčevo izkušnjo. Toda igralci jih zastavijo toliko, da začne vsako naslednje izpodrivati prejšnje. Nagovor izgubi smer in dobi preveč šolski značaj; ob množici iztočnic zmanjka časa, da bi katera zares učinkovala. Z nekaj premišljeno izbranimi vprašanji bi bil zaključek močnejši. Predstava, ki zna tesnobo tako dobro odrsko oblikovati, jo v predolgem nagovoru po nepotrebnem razprši.