Po daljšem premoru se je v slovenski gledališki prostor vrnil s kar deset ur trajajočo predstavo še ni naslova, ki jo je v Slovenskem mladinskem gledališču pripravljal skoraj leto in pol. »Vendar pa dolžina predstave in čas, ki smo ga namenili njenemu nastajanju, nista povezana s tem, da skoraj deset let nisem režiral v Sloveniji,« se nasmehne. »Sicer mi ogromno pomeni, da sem znova delal v gledališču, kjer sem režiral nekaj predstav, ki so bile zame zares dragocene, toda to še ne pomeni, da je bilo vse skupaj mišljeno kot nekakšna velika vrnitev, na katero bi se bilo treba posebej pripravljati.«
Vseeno ni prav običajno, da predstava nastaja tako dolgo.Ko so me v Mladinskem povabili k sodelovanju, so vedeli, da imam rad dolge procese in delo zunaj običajnih okvirov. Na to je povabilo pravzaprav tudi merilo: da ne naredim samo predstave, temveč da se ob tem posvetim še drugim plastem uprizarjanja, ki zanimajo ansambel ter vodstvo gledališča, navsezadnje tudi mene. Seveda pa se vse, kar smo z nekaj premori počeli od lanskega junija, steka v predstavo, ta je tista, ki osmišlja vso prehojeno pot.
Skratka, ko ste začeli z vajami, niste načrtovali deseturnega dogodka?Ne, o dolžini ni takrat sploh nihče razmišljal. Glede na temo, ki sem jo izbral, mi je bilo sicer jasno, da bo imela predstava verjetno več različnih delov, predvsem zato, ker je snov večplastna in ponuja mnogo različnih perspektiv, vedel pa sem tudi, da ne želim narediti nečesa enoznačnega. Na koncu se je proces izkazal za zelo produktivnega, v njem je nastalo toliko vznemirljivega materiala, da se mi je zdelo preprosto škoda, da bi ta ostal le na vajah.
Izhodišče, premislek mita o Don Juanu, ste torej predlagali vi?Tako je. Ker smo imeli za predstavo na voljo več kot leto dni, se mi je zdelo, da ne bi bilo smiselno predlagati nekega obstoječega dramskega besedila, saj bi to že na samem začetku določilo zasedbo, precej izrazito pa tudi smer našega dela; poleg tega ni veliko besedil, ki bi jim bilo vredno posvetiti tako dolgo obdobje. To temo sem izbral zato, ker je lahko nadvse osebna in intimna, hkrati pa ima izrazito družbeno, celo politično razsežnost. Z motivom Don Juana se je ukvarjalo že toliko umetnikov, da v svoji izzivalnosti ponuja veliko vstopnih točk, dopušča tudi nadvse različna, celo nasprotujoča si stališča, kar se mi je zdelo sploh primerno za izhodišče.
Z igralci ste nekaj časa raziskovali in improvizirali, šele pozneje ste začeli delati tudi po novem besedilu Simone Semenič…Že v osnovi je bilo predvideno, da bo za to predstavo nastalo tudi novo Simonino dramsko besedilo; lahko bi ga sicer pisala tudi na vajah, torej skozi delo z igralci, vendar je nisem hotel postavljati v ta položaj; zdi se mi namreč, da njena pisava, ki je izvirna in silovita, nastaja drugje in na drugačen način. Precej bolj zanimiva se mi je zato zdela zamisel, da bi se obe plasti na določeni točki srečali – kar se je zgodilo nekje sredi procesa. In takrat se je nam odprlo več možnih poti; lahko bi se denimo odločili samo za uprizarjanje Simoninega besedila. Vendar pa smo potem ugotovili, da vsi ti prizori, ki smo jih pripravili z igralci, omogočajo še dodatne možnosti branja njene predloge, nekatere teme so zazvenele v povsem drugačni, včasih nepričakovani luči. Njeno besedilo je dobilo zaradi osebnih zgodb igralcev neko širšo razsežnost, seveda pa v nasprotni smeri velja enako. Na ta način je nastala gledališka partitura, ki je hkrati zelo natančna in odprta za morebitne posege, tudi improvizacijo.
Je bil sicer ustvarjalni proces bistveno drugačen kot po navadi, ko je za pripravo predstave na voljo približno dva meseca ali celo manj?Kaj se pravzaprav dogaja v gledališkem procesu? Skupina umetniških sodelavcev vzpostavi prostor, v katerem se začnejo v odnosu do določene teme oblikovati nove povezave med njimi. Ne odzivajo se le na temo, temveč tudi drug na drugega, medsebojno se navdihujejo. Ta proces ne ustvarja samo prizorov, ki bodo na koncu sestavljali predstavo, temveč tudi neko večplastno mrežo odnosov, skozi katero nastanejo stvaritve, ki brez tega tkiva sploh ne bi bile možne. Vsaj za določene učinke, ki jih prinese dialog z neko tematiko, drugimi in samim seboj kot osebo in umetnikom, je potrebnega več časa – in tega smo v tem primeru imeli.
Sicer pa ga ni?Ne. Vendar to ne pomeni, da mislim, da bi bilo treba vsako predstavo delati tako dolgo. Bolj gre za to, da se umetniškega procesa ne da normirati. Saj vendar ni mogoče določiti, v kolikšnem času bi bilo treba napisati pesem ali roman; enako velja za gledališko uprizoritev.
Pa bi se še lotili režije predstave, za katero bi imeli na voljo le zelo omejen čas?Seveda bi se lahko lotil tudi take predstave, a v tem primeru bi izbral besedilo, za katerega bi vedel, da bo za njegovo postavitev dovolj dva meseca intenzivnega dela. Gre torej predvsem za kontekst, v prvem primeru bodo stvari tekle malce drugače kot v drugem. Ne moreš pa vsakega tipa predstave strpati v isti časovni format, pa čeprav se zaradi storilnostne naravnanosti danes to vse bolj poskuša. Mislim, da bi morali biti v tem pogledu bolj prilagodljivi in da ni treba, da je prav vse narejeno čim prej; včasih je uprizoritev po mesecu in pol še daleč od tega, da bi bila zares pripravljena za na oder. Je pa včasih enako pomembno, da ne zamudiš trenutka, ko bi morala predstava pred občinstvo.
Ste s končno podobo nove uprizoritve zadovoljni?Sem – ampak ji ne bi rekel končna podoba! Zdaj, v stiku z gledalci, se ustvarjanje predstave v nekem smislu šele zares začne. Seveda je premiera zelo pomembna točka v življenju neke uprizoritve, pomeni namreč svojevrstno iniciacijo, ki označi vse tisto, kar se je dogajalo poprej; pred občinstvom dobi predstava neki značaj, nekaj se je prime, vzpostavi se neko vzdušje. In šele takrat res vidiš, kako stvari zvenijo, kam se lahko predstava še razvije. In se tudi mora.
Ali ste se zato odločili, da boste tudi nastopali v predstavi, skupaj z igralsko zasedbo in nekaterimi drugimi sodelavci? Običajno režiser po premieri predstavo pusti, da živi po svoje…V bistvu je to, da prideš v neko gledališče, tam pripraviš predstavo, počakaš na premiero, potem pa odideš naprej, nekaj skrajno čudnega. Čeprav to jemljemo kot povsem normalno, v resnici ni. Meni se zdi nekako naravno, da ostanem del predstave tudi po premieri – pa ne zaradi navezanosti ali ker bi jo hotel nadzorovati. Če malo pogledamo v zgodovino, je gledališka tradicija vedno temeljila na nekem kolektivu, ki je vse počel skupaj, igrali so, potovali… In najbolj pomembne stvari v gledališču so se vedno dogajale na predstavah, ne na vajah; v tem, da ostaneš s predstavo, je nepopisen užitek.
