Približno četrt stoletja pozneje se je uspešni prvenec znanega britansko-irskega avtorja vrnil na domače repertoarje, tokrat na oder Prešernovega gledališča Kranj; skozi uprizoritev, ki jo režijsko podpisuje Luka Marcen, se trpka, a občasno tudi komična zgodba o raznovrstnih intimnih patologijah irskega zakotja še zmeraj razpira kot današnja, širše prepoznavna podoba izpraznjenih, v mučne odnose zlepljenih življenj – hkrati pa kot hvaležno izhodišče za plovbo po vseh meandrih človeškega, ki ga ustvarjalna zasedba izrabi polno in premišljeno (dramaturginja je bila Marinka Poštrak).
Osnovna odlika predstave je morda prav v tem, da natančno spisane in vsebinsko dognane predloge ne poskuša nadgrajevati oziroma tako ali drugače »prirejati«, kot je to v sodobnem gledališču sicer pogosto (in včasih tudi upravičeno), temveč se z vso občutljivostjo osredotoča na njene odrske potenciale ter njihov razvoj. In »klasično« zasnovano dramsko besedilo (prevod Tine Mahkota tudi danes deluje nadvse živo in meseno) skozi časovno premočrtno zaporedje prizorov, ki se vrstijo na enem samem prizorišču, ponuja marsikaj: izbrušene in pomenljive dialoge, ki jim lokalno obarvana izreka daje tako sočnost kot tudi dodatno možnost identifikacije (lektorica je bila Tatjana Stanič), dovolj prepričljive like in večplastna medčloveška razmerja, izza katerih se na obzorju meglenih spominov in ugašajočih sanj izrisujejo sivina vsakdanjih rutin, utesnjenost podeželskega okolja, a tudi klavrna ekonomska slika ter zgodovinske travme, vse to pa se zliva v takšne ali drugačne oblike pritiskov in nasilja.
Predvsem pa je to preprosta, a obenem tudi pretresljiva in napeta pripoved o dveh ženskah, materi in hčeri, v mlaki patriarhalnih vzorcev ter statusne obrobnosti ujetih v skupno životarjenje, ki jima je ostalo po smrti oziroma odhodu drugih družinskih članov, nekam med nemožnost bližine ter neznosnost samote, kjer se navkljub medsebojni odvisnosti (ali prav zaradi nje) trpinčita na različne načine, od slabo prikritih nagajanj pa vse do neusmiljenih sabotaž in telesne surovosti.
Vse omenjene koordinate se razločno nakažejo že v uvodu predstave: scenografija, ki jo je zasnoval Lin Martin Japelj, tako v nekakšnem stiliziranem verizmu majavih kuhinjskih elementov, plesnivih tapet, umazanih zaves, obrabljenega pohištva, starih fotografij ter zaprašenih predmetov odseva vso materialno in mentalno bedo zataknjenega bivanja protagonistk (s sorodno zatohlostjo obarva Ana Janc bolj socialno kot karakterno zaznamovane kostume), a tudi zastrupljenost njunega odnosa, v katerem se nato vse do konca razkrivajo nove razsežnosti, postane očitna že po prvih replikah. Pri tem je treba poudariti, da ima uprizoritev, ki že v zasnovi temelji na igralskih prispevkih, trdno oporo v antologijskih vlogah Vesne Jevnikar in Vesne Slapar.
Prva kot domnevno bolehajoča Mag ustvari poglobljeno študijo priletne matere, vpete v strah pred zapuščenostjo in potrebo po nadzoru, ki nebogljenost uporablja kot orožje, a je pri manipulacijah sposobna tudi skrajne krutosti; s podrsavajočo hojo, krčevito držo, odmerjeno mimiko ter preciznimi odtenki pogleda in glasu, tudi ko se pritožuje nad grudastim proteinskim napitkom, se v svoj lik naseli do zadnjega vlakna. Enako pritajeno silovitost v vlogi hčere Maureen izkazuje Vesna Slapar, ki risbo stare device, oglodane od bridkih izkušenj, garanja ter občutkov prikrajšanosti, vendar znova oživljene v obetu ljubezni, z izdelanim izraznim naborom uokviri v široko paleto čustvenih leg, od narejene brezbrižnosti pa do sklepnega zloma. Njune napore zanesljivo dopolnjujeta Miha Rodman, ki kot Ray ustvari učinkovit portret vaškega zarobljenca, in Borut Veselko kot nekoliko nerodni in sramežljivi Pato. Režija Luke Marcena je vseskozi diskretna, a pozorna, podobno vlogo pa odigra glasba, ki hkrati odpira ter podpira (avtor Mitja Vrhovnik Smrekar); celota se tako sestavi v čvrsto, tekočo uprizoritev in skoraj vzoren primer dramskega teatra. x
