Predstava 55. člen vsebinsko nekako sledi usmeritvi, začrtani denimo že v projektu Spolna vzgoja II: Borba, toda kaj natančno je bilo izhodišče zanjo?
Navdih za predstavo je bila knjiga Kako smo hodile v feministično gimnazijo Vlaste Jalušič, kjer so zbrani intervjuji z nekaterimi aktivistkami ter teoretičarkami feminističnega gibanja v Sloveniji v 80. letih prejšnjega stoletja, opisan je tudi nastanek ženskih oziroma feminističnih skupin, ki so se povezale v boju za 55. člen slovenske ustave, ki ščiti reproduktivno avtonomijo. To knjigo sem prebrala že v času raziskovanja za predstavo Borba, pozneje sem se srečala tudi z nekaj intervjuvankami v tej knjigi, ki so name naredile globok vtis. Zdelo se mi je, da imajo veliko povedati o tem, kako so doživljale tisti čas, kaj jih je gnalo, kako so bile sprejete kot feministke. Njihove poglede sem si želela združiti v zgodbo o prizadevanjih za ženske reproduktivne pravice – kar vidim kot še posebno pomembno v času, ko so prav te pravice po svetu ženskam še vedno ali pa znova omejevane. Izhodišče uprizoritve so bili torej intervjuji z nekaterimi od akterk tega boja za 55. člen.
Pravica do odločanja o rojstvu otrok je bila zapisana že v jugoslovansko ustavo. Jo je bilo v novi državi res tako težko ohraniti?
