Nagrado je sicer prejela za niz »vrhunskih, raznovrstnih in obenem avtorsko prepoznavnih vlog«, ki jih je v zadnjih treh letih ustvarila na odru matične hiše (tej se je pridružila leta 2009 po zaključku študija na akademiji), denimo v uprizoritvah, kot so Mrakijada, Kako je padlo drevo, Zdravnica, Za narodov blagor, Cyrano de Bergerac, Veliki diktator ali avtorska predstava Alica: nekaj solilogov o neznosnosti časa, v katerih se izkazuje kot zrela ustvarjalka širokega razpona in izjemno domišljenega angažmaja. Pripravlja tudi avtorske projekte ter nastopa v filmih in televizijskih serijah.
Pred nagrado Prešernovega sklada ste v zadnjem času prejeli še dve drugi ugledni nagradi, in sicer lani nagrado ZDUS za vloge v minulih letih ter nagrado za najboljšo igralko na prejšnjem festivalu Teden slovenske drame za nastop v predstavi Mrakijada. Bi dejali, da ste kot igralka trenutno v formi, če tako rečem?
Res so se nagrade v tem času kar zgostile. Eden bistvenih dejavnikov pri tem je verjetno, da je za mano obdobje, ko sem delala zelo veliko in intenzivno, kar vsekakor prispeva k temu, da si igralsko bolj utečen oziroma v formi, če hočete – kajti ko se projekti vrstijo drug za drugim, v nekem smislu delaš bolj osredotočeno, hkrati pa niti nimaš časa razmišljati, ali boš nekaj znal in zmogel, zato se tudi bolj pogumno spustiš v nekatere stvari. S tem pride tudi neka gotovost vase. Po drugi strani se mi zdi, da sem vse od akademije dalje razvijala neki svoj način dela in postopoma izoblikovala lasten izraz, z njim pa tudi igralsko samozavest in odrsko suverenost; na neki točki sem se nehala toliko ukvarjati s tem, kako kaj naredim, ampak sem se lahko bolj usmerila v samo vsebino svojega dela. Ko sem denimo danes deležna laskavih opisov, da sem »igralka s stališčem«, gre pri tem po mojem mnenju zlasti za prepoznavanje primerne igralske opremljenosti.
Pa vendar, kaj bi lahko pomenilo, da ima igralec »stališče«?
Mislim, da sodobno gledališče od igralk in igralcev že tako ali tako zahteva celostni angažma, morda tudi neke vrste soavtorstvo. Središče uprizoritve pač ni več dramatik oziroma dramska predloga, ampak je to postal režiser oziroma režiserka, postopki priprave uprizoritve pa so kar pogosto snovalni, kar od vseh članov zasedbe terja, da niso zgolj poustvarjalci besedila – ki je v številnih primerih bolj izhodišče za ustvarjalni proces po njegovih motivih –, temveč morajo skozi vlogo razmišljati tudi o vsebini predstave, s tem pa v uprizoritev vnašajo lastne poglede. Kot igralka se seveda ne strinjam nujno s stališči mojega lika, včasih je prav nasprotno, kar je še posebej zanimiv izziv, vseeno pa se moja osebna prepričanja na neki način odražajo v celoti uprizoritve. In težko bi bila del neke predstave, če ne bi zmogla sama pri sebi – na etični ravni – zagovarjati njenega sporočila. Skratka, igralec s stališčem danes ni nekaj novega, niti nisem v tem pogledu nekakšna izjema; je pa res, da zaradi vrste avtorskih projektov, v katerih nisem zgolj igralka, ampak tudi soavtorica in performerka, zaradi česar je v njih več osebno mojega, ta plat mojega dela morda pride bolj do izraza.
Domnevam, da se raven omenjenega sooblikovanja razlikuje od uprizoritve do uprizoritve...
Seveda, odvisna je od zasnove predstave, a tudi od igralca. Še vedno obstajajo igralci, ki se na takšen način ne angažirajo oziroma svoje mesto v procesu vidijo drugače, a vseeno oblikujejo vrhunske vloge, ki ustrezno delujejo znotraj celote uprizoritve in podpirajo njeno sporočilnost. Igralci smo pač različni in v projekte vstopamo na različne načine, a nikakor ne bi mogla reči, da je kateri od teh boljši ali primernejši. Navsezadnje sem zelo rada vpeta tudi v predstave, ki niso avtorske, a imajo jasno režijsko misel, ki igralce natančno vodi skozi proces. Sicer pa ni vselej lahko določiti, kje se konča obrtna spretnost oziroma igralska veščina in začenja osebni prispevek – dve igralki pač ne bosta enako naredili iste vloge, celo če bi zgolj preprosto sledili replikam, bodo iz njih prišle druge vsebine, drugi poudarki in druga narava lika, ne le v smislu fizične podobe.
Mimogrede, kako pa se soočate s sporočilom uprizoritve, ki vam morda ni blizu?
Naredim to, kar je v gledališču bistveno: spustim se v dialog. Kadar razumemo drug drugega, lahko stvari tudi premaknemo in spremenimo, včasih pa sem na koncu vseeno del uprizoritve, s katero se morda ne morem v celoti strinjati. Toda hkrati se zavedam, da nimam vselej enako dobrega pregleda nad celoto kakor režiser in drugi člani avtorske ekipe, ki so začeli predstavo pripravljati že nekaj mesecev pred začetkom vaj ter vedo, kako se naj bi sestavila in kaj vanjo prinašajo posamezni liki. Zato moraš kdaj tudi zaupati, da bodo šel proces v pravo smer ter si pustiti nekaj prostora pri sodbah; v času vaj imaš včasih dostop le do delčkov sestavljanke, za katero ne moreš povsem presoditi, kakšno podobo bo imela, pa četudi ti je njena narava vsaj v splošnem znana. Sama vendarle stojim na odru in ne morem docela natanko vedeti, kako neki prizor deluje navzven; enako velja za uprizoritev kot celovit zemljevid razmerij ter pomenov, ki ga težko ugledaš, dokler si znotraj njega.
V preteklih sezonah ste sodelovali v dolgi vrsti predstav, ki pa so bile estetsko in vsebinsko zelo raznovrstne. Ali obstaja neko jedro vašega pristopa, ki je v vseh primerih ostajalo enako?
V resnici so bili ti projekti res tako različni, da bi težko našla skupno točko; povezovalo jih je edino to, da sem se pri vseh vprašala, zakaj jih je smiselno v tem trenutku postavljati na oder, kaj je v njih tisto, kar govori nam, v času, ki ga živimo. Nimam vnaprej določene metode, po kateri bi delala, svojo igralsko strategijo oblikujem vsakokrat znova, je pa res, da se besedilu posvetim zelo temeljito, ogromno se ga učim in ponavljam, velikokrat ga moram pregovoriti, da ozavestim, kako prihajajo skozi njega določene vsebine in kje so sprožilci čustev. Sicer pa je naša gledališka krajina zares pestra, režiserke in režiserji imajo izrazito različne poetike ter vstope v proces, zato moraš temu ves čas prilagajati tudi svoj način dela oziroma ga iznajti na novo. Ob novici o tej nagradi sem se počutila precej samozavestno, a že na naslednji prvi vaji se mi je zdelo, kot da ne vem ničesar. (Smeh.) Kar je seveda dobro, to preprečuje, da bi delala znotraj že vzpostavljenega znanega in varnega okvira, kjer takoj veš, kako se nečesa lotiti; od tebe zahteva, da nenehno iščeš in se razvijaš.
Se vam torej zdi, da ste bolj analitičen tip igralke?
Da in ne, veliko je odvisno od tega, kje najdem stik z besedilom. Včasih mi dramska predloga ne pusti posebnega vtisa, zato vstopam v lik prek razmisleka, raziskovanja, nekakšne notranje matematike, spet drugič pa se mi že med uvodnim branjem intuitivno porajajo možni igralski izrazi. Pri avtorskih projektih, ki kot takšni ne temeljijo na predhodnem besedilu, je izhodišče vedno intuitivne narave, sprožilec je lahko neka zanimiva podoba ali prizor, včasih tudi nekaj docela vsakdanjega. Vzgib za projekt Marie Curie – Hystérie je bil na primer roman Knjiga o Blanche in Marie Pera Olova Enquista, toda mene so že od otroštva pritegovali laboratorijski instrumenti, že davno preden sem prebrala knjigo, sem po bolšjih sejmih kupovala te naprave, ker so se mi zdele tako zanimive. In sem kar videla prizore s temi instrumenti, kako se preliva svetloba... Znanost se mi zdi sicer silno zanimiva – pa tudi zelo gledališka.
Kaj pa vas kljub obilici drugih vlog žene v avtorske projekte?
To, da lahko sama izberem vsebino oziroma temo, ki me vznemirja. V matični hiši so mi kot igralki v ansamblu vloge pač dodeljene, nimam vpliva na to, kaj bom igrala, zato se mi zdi v redu in pravilno, da si določene izzive poiščem tudi sama. Mislim tudi, da bi morali imeti vsi igralci – vsaj v nekaterih primerih, če ne večino časa – več besede glede vsebin, s katerimi se ukvarjajo, seveda v skladu z repertoarno politiko nekega gledališča. Kajti zanimanje je temelj za nastanek nečesa dobrega.
Ali menite, da je program gledališč v tem pogledu preveč mlačen?
Naloga gledališča je, da razpira meje razmišljanja in pogleda na svet. Ni tako pomembno, ali je repertoarno, komercialno ali neodvisno; postavitve klasičnih besedil, komedije ali avtorski projekti, vse to je lahko kakovostno, bistveno je, da sodelujoči pri predstavi v njej vidijo neki smisel, ki ni povezan z denarjem, povečanjem števila abonentov ali celo izključno z okusom osebe, ki je v določenem trenutku na vodilnem položaju gledališča. Ne maram predstav, ki se dajejo v program na silo, toda ravno tako tudi ne mislim, da bi morale biti prav vse predstave politične ali družbeno angažirane.