Gledališke predloge se med seboj zelo razlikujejo, zato seveda zahtevajo tudi drugačne pristope. Vedno razmišljam o tem, katera uprizoritvena strategija bi najbolje naslovila določeno temo, torej kako ustrezno pristopiti k vsebini in jo materializirati na odru. Hkrati pa me zanima preučevanje različnih oblik gledališča, zato je zame vsak projekt tudi iskanje novega gledališkega jezika. Vsak gledališki jezik pa s seboj prinese drugačna pravila, prednosti in omejitve – raziskovanje tega se mi zdi eden najbolj vznemirljivih vidikov gledališkega ustvarjanja.
Je to razlog, da se enako zavzeto lotevate tako lutkovnih kot dramskih produkcij?Gledališče se ne bi smelo deliti na posamezne žanre ali zvrsti, temveč preprosto na dobro in slabo. Ustvarjalci imamo na voljo nešteto sredstev, s katerimi lahko v gledalcu sprožimo določeno doživetje, s prepletanjem različnih gledaliških zvrsti pa se naše ustvarjalno polje še bolj razširi. To sem spoznal že v času gimnazije, ko sem v Mariboru prišel v stik z zelo raznolikimi vrstami gledališča, na primer sodobnim lutkarstvom gledališča Moment, fizičnim teatrom na Prvem odru ali dramsko gledališko šolo, ki sta jo vodila Viktor Meglič in Mateja Pucko. Vse našteto me je na tak ali drugačen način pritegovalo in mi vzbujalo željo po nadaljnjem raziskovanju.
V tem pogledu še zdaj ostajam odprt in poizkušam v svojih uprizoritvah prepletati različne žanre. Danes lahko večkrat naletimo na stališče, da bi moral ustvarjalec čim prej vzpostaviti prepoznavno avtorsko poetiko. Mene je to vedno odbijalo; zdelo se mi je, da lahko tako hitro zapadeš v šablone, zato sem se poskušal temu načrtno izmikati.
Kako torej običajno poteka vaš ustvarjalni proces?Ta se pravzaprav začne že pri vprašanju, zakaj neko gledališko delo sploh postaviti na oder. To je izhodiščni ustvarjalni impulz, ki se mi zdi najpomembnejši in pogosto začrta celoten projekt. Je kot nekakšen razlog za ustvarjanje in se seveda zrcali tudi v končni predstavi, večinoma pa izhaja iz želje, da bi v publiki sprožili določen miselni proces oziroma nanjo na določen način vplivali. Sicer pa pri gledališkem delu v resnici ni pravil.
Kaj vas je na primer pritegnilo pri Molièrovem Tartuffu, ki ste ga v minuli sezoni zrežirali v MGL?Zanimivo mi je bilo preučevati principe smešnega, ki jih je Molière v svojem besedilu uporabljal s skorajda matematično natančnostjo. Pri njem z lahkoto opazuješ in razčlenjuješ, zakaj nekaj sploh deluje komično; skozi vse besedilo je prisoten izjemen občutek za ritem, kontraste, napetosti, pa tudi za različne človeške nravi. Preizkušanje teh principov je bilo osrednje izhodišče našega ustvarjalnega procesa. Po drugi strani me je v ta projekt prepričala igralska zasedba, ki se mi je zdela izvrstna in v kateri sem videl velik potencial za raziskavo komedije, pa tudi možnost za njihove avtorske kreacije.
V vaši zadnji predstavi Gospa z morja je bila v ospredju celostna zasnova uprizoritve, predvsem svojevrstna zvočna krajina, ki je v nekem smislu nadomeščala scenografijo…Gre za pozno Ibsenovo dramo, ki je bila zanj prelomna, kot je menil tudi sam, saj se je v njej od družbenokritičnih vsebin preusmeril k intimnim pokrajinam posameznikov. Raziskoval je psihološke profile oseb in skozi njih natančno analiziral partnerski odnos. S tem besedilom se je tudi premaknil proti simbolizmu, zato ni čudno, da se je odločil dogajanje postaviti na norveško podeželje. Tamkajšnja divja narava mu je omogočila upodobiti notranja stanja protagonistov – morje je simbol borbe, močvirje predstavlja ujetost… To je bil za Ibsena osrednji postopek, ki smo ga želeli prenesti na oder. Zdelo se nam je pomembno, da bi v gledalcu vzbudili čim bolj pristne občutke teh prizorišč, razsežnosti morja, prepišnosti gorskih vrhov… Odločili smo se, da se bomo pri tem oprli na domišljijo občinstva. Gledalec si lahko v mislih s pomočjo zvočne slike sam ustvarja prizorišča: na praznih odrskih deskah si lahko ob zvoku butanja valov predstavlja takšno morje, kot si ga želi. Doživetje je zato toliko močnejše.
V uprizoritvah ste se večkrat dotaknili perečih družbenih tem, denimo vojne v lutkovni predstavi Nekje drugje ali sodobnega odnosa do starosti v projektu Starci, vseeno pa se ne zdi, kot da poskušate delati družbeno angažirano gledališče. Kakšen je vaš odnos do tega?V resnici me vse bolj zanima psihologija posameznika, način, kako vsak od nas obstaja znotraj družbe, kakšne so vezi med nami. Velike družbene teme so sicer pomembne, vendar posameznik na ta širša razmerja običajno nima posebnega vpliva, zato me bolj privlači tisto, kar se nas čisto neposredno dotika. Vodi me misel, da lahko le zdrav posameznik gradi zdravo družbo; želim si razpirati predvsem vsebine, ki so intimno pomembne za vsakogar izmed nas in skozi katere bi lahko bolje razumeli sebe, procese, ki se dogajajo v nas, s tem pa tudi družbo. Gre torej za nekakšno razširjanje pogleda in s tem tudi postopno spreminjanje našega družbenega delovanja – to so morda res majhni koraki, toda mislim, da je treba začeti prav z njimi.
