Monumentalni roman na oder prihaja v novi dramatizaciji Gorana Ferčca (prevod Seta Knop) in režiji Janusza Kice, uprizoritev pa skozi zgodbo o ideološki zaslepljenosti, manipulaciji in družbenih vreliščih odpira vprašanja, ki nevarno odmevajo tudi danes. O zahtevnosti obsežnega besedila, o enigmatičnem Stavroginu in o tem, kje se vloga upira psihologiji, smo se pogovarjali z Brankom Jordanom, ki Stavrogina upodablja na odru.
Besi so monumentalna zgodba, posledično je obsežna tudi adaptacija Gorana Ferčca. Kaj se zgodi v igralcu, ko prvič prebere tako obsežno besedilo? Je to morda strah pred uprizarjanjem?
Roman človek bere kot roman. In čeprav veš, da bo iz njega nekoč nastala predstava, kljub temu bereš predvsem roman in uživaš v vsem, kar ti ponuja. Priznam pa, da me je bolj kot roman zanimala dramatizacija. Avtor dramatizacije ima namreč vedno zahtevno nalogo: ujeti mora bistvo, vsega pa v besedilo najverjetneje ne more vključiti. Ferčečeva partitura je prav takšna, zato me je zanimalo, kaj bo iz Besov naredil.
Ko me sprašujete, kaj igralec čuti ob prvem branju dramatizacije: zame je bila izhodišče adaptirana partitura, ne roman. Ob tem sem se skušal čim bolj »odlepiti« od bralskih pričakovanj – od občutkov, ki bi jih kot bralec romana bodisi pogrešal bodisi jih v dramatizaciji namenoma zasledoval in iskal.