Letošnja velika koprodukcija Cankarjevega doma je nastala v sodelovanju z Mestnim gledališčem ljubljanskim in zavodom En-Knap: to je »poetični spektakel« Orfej in Evridika, ki ga bodo krstno izvedli v petek ob 20. uri v Gallusovi dvorani. Uprizoritev, ki se izmika žanrskim določilom, je nastala po besedilu Urše Majcen in glasbeni partituri Saša Vollmaierja, ki znameniti mit izpisujeta na novo; za režijo je poskrbel Jan Krmelj, koreografijo pa je podpisal Iztok Kovač.
»Izjemno ponosen sem na ta projekt, ki je pomemben z več vidikov – ker so se v njem združile tri ugledne ustanove, ker je avtorska in izvajalska zasedba res izjemna in ker premika žanrske meje ter spaja pripovedno, dramsko, plesno in glasbeno, antiko in sodobni čas,« je uvodoma omenil generalni direktor Cankarjevega doma Jure Novak. Uprizoritev je nastajala več kot leto dni in pol, kot se spominja Andrej Jaklič, vodja gledališkega in sodobnoplesnega programa v Cankarjevem domu, pa ga je v več pogledih vznemirjala že od začetka procesa: »Izhodišče zanjo je bilo novo, sveže in sodobno besedilo mlade avtorice; glasbo, napisano po naročilu, bo njen avtor izvajal v živo; če dodamo še osrednji sodobnoplesni ansambel ter enega najbolj prodornih domačih režiserjev, dobimo prav posebno kombinacijo ustvarjalk ter ustvarjalcev, ki se je, kot kažejo prvi vtisi, zelo uspešno spoprijela z vsemi izzivi, ki jih zastavlja veliki volumen Gallusove dvorane.«
V predstavi nastopa sedem članov igralskega ansambla Mestnega gledališča ljubljanskega, šest članov skupine En-Knap ter štirje gostje, poleg njih pa bo na odru (kot izvajalec) tudi Sašo Vollmaier. Vsi sodelujoči, tako avtorji kot izvajalci, so sicer k pripravi uprizoritve pristopili skrajno kolektivno, na kar je med drugim opozoril tudi Iztok Kovač, direktor zavoda En-Knap: »Res je, da sem podpisan kot koreograf, toda v resnici smo koreografijo oblikovali vsi – celotna arhitektura prostora, skupaj s premiki teles v njem, je skupinsko delo, kar me zelo veseli.«
Preobrnjen pogled
Kakor je med drugim pojasnila Barbara Hieng Samobor, direktorica in umetniška vodja Mestnega gledališča ljubljanskega, se v tej hiši redno posvečajo glasbeno-gledaliških produkcijam, pri čemer pa se izogibajo preverjenim (komercialnim) uspešnicam in dajejo prednost izvirnim predstavam te vrste. To je botrovalo tudi odločitvi, da pisanje libreta zaupajo pesnici in dramatičarki Urši Majcen, mit o Orfeju in Evridiki pa so si za temo izbrali zato, ker je pri tako obsežnih projektih pomembno, da imajo neko jasno sidrišče. »Gre za znano zgodbo, ki je bila doslej že obdelana s številnih in tudi zelo različnih zornih kotov, obenem pa ponuja možnost novih interpretacij.« In ravno to možnost je izrabila avtorica predloge. »Menila sem, da lahko mit, ki je bil tako pogosto obravnavan, vzamemo zgolj kot izhodišče, na katerem je mogoče zgraditi nekaj docela novega,« se spominja Urša Majcen. »Med pisanjem sem razmišljala o temah, ki so za nas bistvene v tem trenutku, a tudi o umetnosti in njenem pomenu, kolikor pač na Orfeja gledamo kot na nekakšen prototip umetnika.«
Znameniti mit o Orfeju in Evridiki velja za eno od vzorčnih zgodb o ljubezni, ki presega smrt: da bi v življenje povrnil ljubljeno Evridiko, se Orfej odpravi v svet mrtvih – tam s svojo žalostjo (in glasbo) gane vse, ki jih sreča, tudi vladarja podzemlja Hada ter njegovo soprogo Perzefono, ki mu Evridiko vrneta pod pogojem, da se med vrnitvijo v svet živih ne ozre; toda Orfej se tik pred izhodom obrne, ko ne sliši več Evridikinih korakov, in jo izgubi za vselej... Interpretacija Urše Majcen preobrne mit, v katerem je Evridika le tiha, pasivna spremljevalka: zavrne možnost, da bi se vrnila v zgornji svet, saj ne želi biti samo molčeča žrtev, ki bo omogočala podobo trpečega umetnika. Nato v podzemlju srečamo še druge ženske, kot so pisateljica Virginia Woolf, pesnica Sylvia Plath in dramatičarka Sarah Kane, ki so se v iskanju lastnega prostora in poskusu osvoboditve iz spon družbenih vlog prav tako odpovedale življenju...
Med odmevi nasilja
»Ta projekt se mi zdi zelo dragocen, tudi zaradi povezovanja različnih ustvarjalcev ter kolektivnega procesa, ki je omogočil, da se je razvilo nekaj novega,« pa pristavlja režiser Jan Krmelj, ki je skupaj z dramaturginjo Petro Pogorevc – in v soglasju z Uršo Majcen – poskrbel še za priredbo besedila. »Predstavo sem si v osnovi zamislil kot hibridno umetnino na presečišču koncerta, plesa in gledališča, ki izrašča iz tematik ljubezni, izgube in skrbi. Besedna zveza poetični spektakel lahko zveni nekoliko protislovno, toda sam poetičnost razumem predvsem kot skrajno občutljivost – tudi ko gre za poskus interpretacije mita o pesniku, ki potrebuje izgubo, da lahko poje.« Kot dodaja, ima uprizoritev tridelno zgradbo, ki gledalca skozi monumentalni prostor popelje v intimno elegijo, nato pa ga vrne v realnost časa, ki ga prežema brutalno nasilje in v katerem se zdi, da poezija ponovno ni več mogoča.
Kot je pripomnil avtor glasbe in korepetitor Sašo Vollmaier, sta ga pri skladanju prevevali dve misli. »Po eni strani sem se poglabljal v vprašanje, kakšni so bili spomini naših prednikov, po drugi pa me je vznemirjal motiv odmeva, ki nima jasnega izvora.« Poudaril je, da je tudi glasba v nekem smislu kolektivna stvaritev, saj je dele partiture razvijal skupaj z nastopajočimi, tudi skozi improvizacijo. Scenografijo je zasnoval Lin Japelj, kostumografijo Brina Vidic, video je oblikoval Gašper Torkar, svetlobo pa Andrej Hajdinjak.