Programsko zasnovo letošnjega festivala so oblikovali direktor LG Ljubljana Uroš Korenčan, prejšnji umetniški vodja Mare Bulc in dramaturg Benjamin Zajc. Prav slednji je bil kot dramaturg in selektor v zadnjih dveh letih med drugim pozoren na predstave, ki lutkarstvo povezujejo z drugimi umetniškimi praksami. »Pri selekciji v prvi vrsti iščemo kakovostne lutkovne uprizoritve. Naš cilj je festival dobrih predstav, zato pri izboru praviloma ne izhajamo iz vnaprej določene krovne teme,« pravi Zajc in dodaja, da se rdeča nit običajno izriše šele naknadno, skozi izbor, ko se začnejo predstave postavljati druga ob drugo in se med njimi prepoznajo skupni poudarki, poetike, vprašanja ali načini razmišljanja.
Kaj je bilo pri letošnjem izboru predstav za vas kot selektorja najpomembnejše?
Pri presoji nam je pomembno predvsem, ali je predstava umetniško premišljena, kaj prinaša s svojo vsebino in formo ter ali ima jasno in prepričljivo uprizoritveno poetiko; pomemben vzporedni kriterij je seveda tudi inovativnost. Našemu in mednarodnemu občinstvu želimo pokazati nove, zanimive in tudi prelomne načine razmišljanja o lutkovnem gledališču. Ne gre pa za inovativnost za vsako ceno, tudi najbolj nenavadna ali formalno drzna predstava mora na koncu delovati kot celovita in kvalitetna uprizoritev. Sodobno lutkarstvo se namreč vse bolj prepleta z drugimi umetniškimi področji, zato je tudi iskanje predstav širše od klasičnega obiskovanja lutkovnih gledališč in lutkovnih festivalov. Pri selekciji obiskujemo festivale gledališča podob, plesa in performansa, koncerte, razstave vizualne umetnosti in različne interdisciplinarne dogodke. Prav tam se pogosto pojavijo uprizoritve, ki jih sicer ne bi nujno prepoznali kot lutkovne, vendar na zelo zanimiv način razmišljajo o predmetu, materialu, animaciji, podobi ali odnosu med živim in neživim.
Če torej predstave iščete tudi zunaj klasičnega lutkovnega prostora, se očitno spreminja tudi sama definicija lutkovnega gledališča. Kje so danes njegove meje in kaj vse lahko postane lutka?
Lutkovno gledališče je že dolgo osvobojeno svoje konvencionalne definicije, pri čemer pa je treba poudariti, da to nikakor ne pomeni, da ne gledamo več kvalitetnih in zanimivih predstav v klasičnih lutkovnih tehnikah. Nasprotno, tudi te se razvijajo in spreminjajo z enako intenzivnostjo kot tisti del lutkarstva, ki nenehno širi meje lastne definicije. Sodobno lutkarstvo lahko kot sebi lasten izrazni material razume praktično vsak subjekt na odru, ki ni človek: naj bo to človeška roka, ki dobi lastno voljo in misel, svetlobni reflektor, kos blaga, pesek, predmet ali material. Ključno vprašanje tako ni več nujno, kaj lutka je, temveč kaj vse lahko na odru postane lutka oziroma nosilec življenja, pomena in odnosa.
Na nekak način bi torej lahko rekli, da lutkovno gledališče vse bolj sprejema tudi principe vizualnega gledališča in gledališča podob.
In prav iz takšnega širokega razumevanja medija izhaja tudi letošnja selekcija: v njej so klasične animacijske tehnike postavljene ob bok predstavam, ki lutkovnost iščejo v materialu, telesu, svetlobi, predmetu, gibu ali pa zgolj v animirani podobi. Zanimivo je prav sobivanje teh različnih pristopov, ne kot nasprotje med tradicionalnim in sodobnim, temveč kot dokaz, kako širok, živ in nenehno razvijajoč se je danes jezik lutkovnega gledališča.
Festival letos prinaša predstave iz kar trinajstih držav. Katere trende ste zaznali pri spremljanju produkcije zadnjih dveh let?
Še vedno lahko govorimo o izjemni moči francoske in češke lutkovne umetnosti, brez katerih si evropske lutkovne festivale skoraj težko predstavljamo. Hkrati pa se v zadnjih dveh letih zelo jasno kaže, kako široko se danes razume sodobno lutkovno gledališče in kako hitro se povezuje z drugimi umetniškimi praksami. Zelo opazen je prihod dokumentarnih zgodb v lutkovno gledališče, resničnih dogodkov, pričevanj. Vidimo tudi vse več prepletanja dramske in lutkovne igre ter zelo izrazito prisotnost živih stop motion animacij. Močne vizualne podobe pogosto ne služijo več klasičnemu pripovedovanju linearne zgodbe, ampak gledalcu ponujajo asociacije, fragmente in odprte pomenske prostore. Tudi letos je zelo močna simbioza med plesom in lutkarstvom.
Opažamo lahko tudi, da v lutkovno gledališče vstopajo tehnologija in roboti.
Zdi se, da so te predstave danes pogosto bolj dodelane in manj osredotočene na fascinacijo nad robotsko lutko, kot smo lahko spremljali v začetnih fazah robotizacije lutke; tehnologija postaja sredstvo za razmislek o človeku, telesu, odnosu med živim in neživim ter o svetu, v katerem živimo. Zelo močno je prisotna tudi narava kot tema, še posebej v predstavah za otroke. Pri tem ne gre nujno samo za okoljsko tematiko ali ekološka sporočila, ampak za širše razmišljanje o našem odnosu do drugih živih bitij, materialov in okolja, ki nas obdaja.
Posebej zanimiv je projekt Transport, ki je nastajal v petih evropskih državah. Kaj vas je pri njem najbolj prepričalo?
Na čisto osebni ravni moram priznati, da me pri tem projektu najbolj navdušuje koncept gledališke serije, v kateri se predstave med seboj subtilno povezujejo in s svojimi majhnimi podrobnostmi animirajo tudi naše misli. Režiser Tin Grabnar je skupaj z ustvarjalnimi ekipami ustvaril resnično fascinantne svetove, ki jih povezujejo tehnološka dovršenost, inovativnost zvočne in vizualne podobe ter razvoj animacijskih tehnik, ki jih v takšni natančnosti in konsistentnosti redko vidimo. Pri tem so ključne tudi tematske smernice projekta, ki skozi dokumentarni pristop popisujejo nekatere največje grehe sodobnega človeka, od globalnega segrevanja do vojnih žarišč, od odnosa do narave do vprašanja, kako kapitalizem spreminja naš način življenja.
Toda resnična bravura tega projekta je zagotovo povezovanje šestih lutkovnih gledališč iz različnih delov Evrope, kar je še posebej pomembno v teh turbulentnih časih. Transport nas spomni, da v času vse večje konkurence in pritiska produktivnosti med kulturnimi institucijami vsak zase nismo le ločene produkcijske hiše na trgu, temveč tudi sestrska gledališča s podobnimi ambicijami, vprašanji in željo po skupnosti. Projekt je tako povezal šest uspešnih evropskih lutkovnih gledališč, vendar ni ostal zgolj pri koprodukcijskem sodelovanju. Ustvaril je mrežo odnosov, v kateri se izmenjujejo znanje, umetniške prakse, izkušnje in pogledi na to, kaj lahko lutkovno gledališče danes sploh je. In prav ta občutek skupnosti se mi zdi morda celo najpomembnejši rezultat projekta: da mednarodnega kulturnega prostora ne razumemo le kot skupek posameznih institucij, ampak kot prostor, v katerem lahko umetniki in gledališča drug drugega bogatijo, si zaupajo in skupaj ustvarjajo nekaj, česar sami ne bi mogli.
Festival prinaša tudi zelo zahtevne predstave za odrasle. Kaj lahko lutka oziroma predmet na odru pove o človeku in družbi, česar klasično dramsko gledališče morda ne zmore na enak način?
Letošnja selekcija prinaša predstave za otroke, ki želijo otroke spodbuditi k sočutju, ljubečim medosebnim odnosom, ohranjanju domišljije in predvsem k čudenju nad svetom okoli nas, ki je kljub vsemu še vedno poln čudežev. Predstave za odrasle pa pogosto pogledajo na drugo stran tega istega sveta. Pokažejo, kje smo se zmotili, kje smo skrenili s poti in kakšne posledice imajo naše odločitve. A tudi te predstave niso cinične. V njih je še vedno prisotno upanje, pa naj govorijo o sekanju gozdov, podnebni krizi, vojni ali travmi. Ko pred nami stoji predmet, material ali lutka, ki nosi posledice človeškega dejanja, se vzpostavi posebna distanca, in prav ta nam omogoči, da na človeka pogledamo od zunaj. Lutka je lahko hkrati človek in nekaj, kar človek ni; lahko je njegovo telo, njegov spomin, njegova žrtev ali njegova posledica. V tem je njena velika moč. Zato lahko lutkovno gledališče o človeku govori zelo neposredno, tudi kadar človeka sploh ni na odru. Včasih je dovolj predmet, ki ga je človek izdelal, material, ki ga je človek uničil, ali lutka, ki jo človek animira, da se pred nami začne razpirati zgodba o naših odnosih, odgovornosti in načinu, kako živimo.
V programu je tudi Tempo, ki ga je režiral finski režiser Kalle Nio. Zakaj se vam je zdelo pomembno, da ga predstavite tudi slovenskemu občinstvu?
Kalle Nio je resničen mojster svoje obrti in velik umetnik, ki že vrsto let navdušuje mednarodni gledališki prostor. Zato smo še posebej veseli, da smo se lahko s svojimi močmi vključili v koprodukcijo tega megalomanskega projekta, v katerem nastopa tudi slovenska plesalka Barbara Kanc. Nio je izkušen čarodej in iluzionist, zato so njegove lutkovne predstave vedno nekaj izrazito posebnega. Pri njem meja med čarovnijo, vizualnim gledališčem, lutkarstvom in plesom praktično izgine. Tempo je vizualna poslastica, ki gledalca ves čas postavlja v položaj, ko ne ve povsem, ali gleda resničnost, iluzijo ali nekaj vmes. In prav v tem je njena velika moč: v odraslem gledalcu ponovno prebudi tisto prej omenjeno čudenje, ki ga običajno povezujemo predvsem z otroštvom. Obenem pa Tempo ni zgolj spektakel oziroma demonstracija tehnične virtuoznosti. Čas, telo, gibanje in minljivost postanejo snov predstave, skozi katero Nio gradi izjemno natančen in poetičen svet. Mislim, da je pomembno, da takšno predstavo vidi tudi slovensko občinstvo, ker nam pokaže, kako širok je lahko prostor sodobnega lutkovnega gledališča in kako daleč lahko lutkovna umetnost sega, ko se sreča z iluzijo, magijo, plesom in vrhunsko tehnologijo.
Festival bo predstave razpršil po zelo različnih prizoriščih v Ljubljani. Kako pomemben je za lutkovno umetnost prostor, v katerem se predstava zgodi – in ali lahko lutka drugače zaživi zunaj klasičnega gledališkega odra?
Lutkarstvo se že od svojih začetkov udejanja skorajda povsod. Od ulic in trgov do velikih gledaliških dvoran. Lutkovne predstave se lahko zgodijo v praktično katerem koli kotičku našega prostora, če le pogledamo nanj nekoliko drugače. Tudi letošnji festival to lepo dokazuje: čakajo nas predstava v enajstmetrskem tovornjaku, predstava na ulici, predstave v klasičnih gledaliških dvoranah in tudi v manjših, intimnejših studiih. Pri vsem skupaj je pomembno, da predstavi poiščemo oziroma omogočimo prostor, ki je zanjo najprimernejši. Prostor namreč ni zgolj lupina, pogosto je bistveni del uprizoritvenega jezika in lahko pomembno vpliva na to, kako predstavo gledamo in doživljamo. Naša naloga je zato, da ustvarjalni ekipi zagotovimo pogoje, v katerih lahko njena umetniška vizija zares zaživi, občinstvu pa omogočimo, da jo doživi v čim bolj avtentični obliki.