Vsekakor mi ga je polepšala, že zaradi finančnega dela nagrade, razumela sem jo tudi kot potrditev mojega dela. Mogoče mi bo celo pomagala, da dobim pisateljsko štipendijo ali kaj podobnega; toda po drugi strani ti lahko nagrade v našem okolju tudi škodijo, zbujajo namreč vtis, da si uspešen in ti gre dobro, kar pa ne drži nujno. Tako denimo vlada splošno prepričanje, da moja besedila kar dosti uprizarjajo, v resnici pa v zadnjih dveh sezonah na repertoarjih slovenskih gledališč ni bilo nobene moje drame. Ena naj bi bila uprizorjena v prihodnji sezoni, a tudi to ni prav veliko. In predvsem ena uprizoritev na leto niti približno ni dovolj za preživetje.
Kako se torej prebijete?Težko. Včasih pripravim kakšno adaptacijo ali dramaturgijo, vendar je tega razmeroma malo; vodim delavnice, pišem kolumne – vzamem, kar najdem. Zaradi zdravstvenega stanja ne morem več toliko delati, če pretiravam, je še slabše. Ampak meni gre še dokaj dobro v primerjavi s kom drugim, ki se ukvarja s podobnimi rečmi; sploh mlajši ne dobivajo priložnosti in nimajo možnosti, da se avtorsko razvijejo. Pa imamo kup nadarjenih piscev, zlasti dramates.
Toda pred leti je bilo vendarle videti, da si je sodobna slovenska dramatika utrla pot tudi na odre.V naših gledališčih ni tako malo slovenskih besedil – to, kar omenjate, je veljalo bolj za generacijo mlajših dramatikov, ki smo zdaj sicer že v srednjih letih. Vendar se zdi, da je bilo to bolj nekakšno prijetno naključje kot pa izraz kakšne posebne skrbi gledališč za sodobno domačo dramatiko; te je na naših odrih še vedno absolutno premalo.
Je to povezano s programskimi usmeritvami gledališč?Seveda imajo gledališča raje uveljavljena imena, saj se jim zdi tveganje manjše. In na splošno je naš prostor precej tradicionalen, otepa se novosti, tako v dramopisju in gledališču kot tudi sicer. Morda niti ne toliko novosti kot drugačnosti – torej tega, kar je zunaj korpusa prepoznavnega. Tako sem se večkrat srečevala z globoko zakoreninjenimi predsodki, da se nečesa »ne da uprizoriti« ali da nekaj ni primerno za določeno občinstvo. Toda to so izgovori: občinstvu bo pač všeč to, na kar ga navadiš oziroma ga naučiš ceniti.
Vaša besedila na splošno ločujejo na avtobiografska in angažirana, toda občutek imam, da med njimi pravzaprav ni ostre vsebinske meje.Tudi pri sebi jih razlikujem na podoben način, vendar bolj v smislu načina produkcije, in sicer tako predstave kot besedila. Avtobiografska besedila sem namreč vselej pisala z mislijo, da bom z njimi nastopala sama, v manj rigoroznih ter manj konvencionalnih kontekstih, zato sem si v njih puščala več svobode pri raziskovanju meja besedila. Po drugi strani pa tudi tiste drame, v katerih nastopajo izmišljeni liki in dogodki, zmeraj izhajajo iz neke osebne zgodbe ali stiske; temu se težko izognem. Tematike zaznavam skozi sebe, nimam toliko domišljije, da bi ustvarjala z neke bolj splošne ravni.
Večkrat ste omenili, da vas ne moti, če vaša besedila za neko predstavo krajšajo ali priredijo...Res je. Besedilo razumem kot dokončano umetniško delo, ki stoji samo zase, ne glede na to, ali bo kdaj zaživelo na odru ali ne. In če se mojo dramo uprizori na takšen ali drugačen način, če se jo pri tem črta ali dopisuje, to besedilu nič ne doda ali odvzame. Še vedno obstaja v enaki obliki, kot sem ga napisala, in nosi v sebi različne možnosti svoje uprizoritve. Nekatere predstave, nastale po mojih besedilih, so mi seveda bolj všeč kot druge, toda to je predvsem stvar osebnega okusa.
Ali iz teh uprizoritev dobite kakšno povratno informacijo za pisanje?Lahko se mi zdi zanimivo, kako berejo moj tekst, kaj najdejo v njem – in včasih je to tudi kaj, česar sploh nisem imela v mislih (smeh). Vendar pa je pomembna povratna informacija že to, da se nekdo sploh odloči za postavitev tvojega besedila. Ne bi mogla ustvarjati v nedogled, biti prepričana o smislu svojega početja, če ne bi bilo tovrstnega odziva.
V preteklem letu sta izšli dve knjigi vaših dram, tudi to je neka potrditev.Res je. Toda to, da sta izšli skoraj hkrati, je naključje, nastali sta namreč na zelo različna načina. Pri Beletrini je preprosto izšla zbirka treh obstoječih besedil, knjiga Me slišiš?, ki jo je izdal KUD AAC Zrakogled, pa je nastala po zamisli, ki sem jo imela že dlje časa: da bi avtobiografska besedila, ki so bila podlaga za moje solo performanse, povezala z vmesnim tekstom in na ta način dobila hibridni žanr, ki ni ne drama ne roman, ampak nekaj vmes.
Pa ste razmišljali o tem, da bi se lotili še drugih literarnih zvrsti?Zelo me mika, da bi napisala roman. Želela bi tudi dokončati knjigo esejev, ki jo imam v pripravi že kar dolgo, vendar nikakor ne najdem časa, da bi se ji posvetila. Toda na splošno se mi zdi dramatika trenutno najbolj zanimiva, ker je pač povezana z gledališčem – to je skrajno vznemirljiv medij, všeč mi je, kako spodbuja domišljijo in kako neskončen nabor možnosti odpira; če na odru primeš palico in rečeš, da je to morje, bo gledalec v njej res lahko videl morje. Skratka, gledališče deluje na način, da ga gledalec dopisuje sam. Zato me malo jezi, ko vidim na odrih toliko uprizoritev, ki si ne pustijo ničesar dodati, s tem pa ti tudi ne omogočajo, da bi kot gledalec zares vstopil v predstavo. Ki se ne igrajo, ne raziskujejo, ampak hočejo ponuditi izgotovljen izdelek, kakršnega lahko vzameš s police v trgovini. In bojim se, da se umetnost na splošno vse bolj dojema prav na ta način.
