V Slovenskem mladinskem gledališču sta novo premiero Slovenija šteje pripravila režiser Sebastian Nübling in Jackie Poloni. Nübling v nemškem govornem območju več kot dve desetletji uprizarja predvsem nove drame, občasno pa tudi avtorske projekte. Jackie Poloni je delal_a na področju likovne umetnosti in kritične teorije, zdaj se ukvarja z eksperimentalno glasbo in didžejevstvom. V minulih letih je glasbeno opremil_a tri Nüblingove gledališke produkcije v Baslu in Berlinu. V projektu Slovenija šteje pa tudi korežira.
Čigava je bila zamisel o predstavi Slovenija šteje, jo je ponudilo gledališko vodstvo skupaj z vabilom za režijo?
Nübling: Pogovarjali smo se o različnih idejah, celo o uprizoritvi Grumovega Dogodka v mestu Goga. Želeli smo ustvariti predstavo o slovenski družbi s perspektive gostujočih umetnikov, potem pa sem predlagal idejo za Slovenija šteje, ki smo jo nato skupaj razvili.
Ste imeli že prej kakšne informacije
o Sloveniji in njenem preštevanju?
Nübling: Pravzaprav sva s Jackie izhajala iz dvojnega pomena besede šteti. Najprej sva razmišljala o pomenu besedne zveze Slovenija šteje v smislu, kakšen pomen ima ta država, kakšno težo, je v širši skupnosti relevanten del, nato pa se je v procesu dela oblikoval še ta drugi pomen besede šteti, »to count«, preštevati naše, vaše, domače, tuje, moške, ženske, neheteronormativne itn. Najprej sva se torej ukvarjala s položajem in pozicioniranjem Slovenije in z letargičnim pojasnilom, ki sva ga pogosto slišala: tako majhni smo, tako majhni ... Ki je zvenelo na različne načine, kot pojasnilo, kot opravičilo, kot neka vrsta odveze od odgovornosti ali kot izgovor, zakaj nekaj ni bilo storjeno, doseženo.
Jasno nama je, da je Slovenija na južnem robu EU, da je nanjo veliko pritiskov in da je vprašanje, ali šteje, odprto zanjo tako kot tudi za celotno Evropo. In res je, še vedno, po več kot tridesetih letih, ljudje mešajo Slovenijo in Slovaško, prijatelj, ki se mi je javil po pošti, me je najprej vprašal: hej, kako se imaš tam na severu? In sem mu odgovoril: nisem na severu, na jugu. In ves ta politični kontekst naju je nato pripeljal do vprašanja, kako vse to doživljajo prebivalci Slovenije, kaj zanje šteje in kaj preštevajo.
S tem ste se dejansko pridružili profilu SMG, ki že desetletja skozi predstave raziskuje problematiko zgodovinskega in političnega
konteksta nove družbene stvarnosti.
Nübling: Tega prej nisva vedela, sva pa to ugotovila tukaj, po repertoarju, pravkar je bila na sporedu Brechtova drama Strah in beda Tretjega rajha.
Poloni: Zanimalo naju je tudi, kako te predstave o Sloveniji obravnavajo to problematiko, ali jo zgolj predstavljajo kot problem in se gledalci čutijo nagovorjene ali pa govorijo tudi o samem načinu predstavljanja teh tem znotraj gledališč in o tem, kakšen smisel ima ta kritičnost znotraj institucij, ki so v lasti države oziroma občine.
K čemur je morda treba dodati še profilirano, »že prepričano« občinstvo?
Poloni: Točno tako. In vsega tega se je treba zavedati, to je razmislek, ki sva ga morala opraviti, zato nama je bil pomemben tekst sindikata Zasuk Kdaj bo že konec vaših osemdesetih o tem, kako so predstavniki alternative 80. let zaposedli institucije, vanje povabili ljudi iz svojega kroga, javni kulturni zavodi pa naj bi bili med najbolj izkoriščevalskimi ustanovami v državi.
Vse to je torej tudi tema najine predstave. Kultura je namreč v kapitalistični ureditvi dobila mesto kot nekaj, kar je vedno kritično, kar lahko kritizira celo samo sebe, ker smo tako odprta država. V resnici pa gre seveda za posel.
In kako sta se lotila predstavljanja
teh vprašanj?
Nübling: Teh problemov, ki seveda niso le slovenski, sva se lotila skozi govorjenje, skozi glasbo, ker je Jackie glasbenica, in skozi hojo. Gre za neke vrste eksorcizem: to nenehno ponavljanje besede »Slovenija« traja in traja, traja tako dolgo, da izgubi smisel, da tako rekoč izgine iz kulturnega ali družbenega DNK. Vajeni smo namreč reproducirati idejo, da je država del naše identitete, a to ima veliko različnih vidikov, o katerih je treba razmisliti, to bi veljalo temeljito premisliti v vseh državah.
Poloni: Zato sva si tudi zamislila to hojo, to vežbanje iz lastnega telesa, to samonarativizacijo naroda in prebivalstva, samomitologizacijo, skozi katere se narodi ponavljajo tako dolgo, dokler ti miti niso podzavestno absorbirani. In nato postanejo materializirani.
Materializirani kot »resnica«?
Poloni: Kot resnica ali pa tudi kot »tako pač je«. Zato se ne osredotočava toliko na realne probleme kot na to, kako se konstruira ideja države. Ta vprašanja bi si morale zastaviti vse države.
Bi bila v Nemčiji ta vprašanja
drugačna?
Nübling: Odvisno na katerem koncu Nemčije, odvisno kdaj. V 60. letih se je dvigal prah ob tujih delavcih iz Turčije, Italije, ki so bili dobrodošli, dokler so delali, a lej ga, vraga, potem so ostali, nastajale so paralelne skupnosti ... A s tem smo se postopoma naučili živeti. Vedno pa so obstajali tudi otoki čiste nemške nacionalnosti in ti zdaj postajajo bolj in bolj nacionalistični in spet so se v merklovskem in postmerklovskem obdobju odprla vprašanja, kako živeti skupaj.
Mi smo šli zaradi ponorele politike obratno pot, iz velike, večnacionalne države v majhno, enonacionalno,
ki se boji oslove sence.
Nübling: Da, zato je logično, da mnogi to obžalujejo, vse te meje, vse to iskanje razlik, ki naj vzpostavijo novo identiteto. V Nemčiji smo imeli najprej ekstremni nacionalizem, potem veliko multikulturnost, zdaj pa se spet dviguje nacionalizem, tako kot na več različnih koncih Evrope.
Poloni: Zanimivo je, kako je evropski rasizem vpet celo v jezik. Kadar je govor o britanskih ali ameriških priseljencih, se vedno uporablja beseda »izseljenci«. Vsi drugi, večinoma gre tukaj za globalni jug, so »imigranti«, tudi če imajo enako ali boljšo izobrazbo kot Američani ali Britanci. Na dnu so »nezakoniti imigranti«.
Predstava Slovenija šteje je
performans, kajne?
Nübling: Ja, performativna je, ni likov, ni zgodbe, je bolj walkout, protestni pohod, na poti v nikamor.
Kako pa ste zastavili zvočno podobo?
Poloni: Gre za konstantni zvok, za ritem, ki odseva ritem hoje, performerji v istem ritmu, a na različne načine prihajajo na oder in ga spet zapuščajo. Deja Crnović, asistentka dramaturgije, je to hojo poimenovala »pot na delo«. Zvok je torej zgolj navzočnost, ki spremlja premike performerjev na odru, ni zvočni posnetek, niti ne daje občutenja ali podpore, je bolj element performativne podpore.
Nübling: In ta zvok, ki spominja na zvok stroja, daje, kot smo se zavedeli na vajah, tudi vtis, da nekaj produciramo, da produciramo nacionalnosti, da se nenehno zastavljajo vprašanja, od kod si, da gre za odsotnost drugih idej, ker skuša kapitalizem vsako drugo idejo o družbeni ureditvi prikazati kot »to tako in tako ne bi delovalo« ...
Poloni: ... kot prazno fantazijo in ne kot možno realnost.
Nübling: Zanimivo je, da prav v tem duhu nastaja toliko distopičnih filmov. Kot da je znotraj kapitalizma edina možna alternativa distopija. Četudi obstajajo druge alternative, so odrinjene v kot kot majhne, nepomembne.
Poloni: V resnici pa je bilo narejenega že veliko pomembnega dela, ki so ga opravili ne-zahodni kulturni delavci, filozofi, aktivisti in drugi akterji iz drugih delov sveta, ki skušajo uporabljati realistično domišljijo prihodnosti, takšno, ki nasprotuje temu prevladujočemu zahodnemu distopičnemu narativu in ki se vzpostavlja kot nasprotje nenehni katastrofizaciji stanja, v katerem se nahajamo. V mnogih delih sveta se zdaj dogajajo drugačne stvari, saj je tam distopija že stoletja, začela se je z zahodno kolonializacijo. Distopija je zahodni izum in zahodni problem, imaginacija kapitalizma vodi le vanjo. Distopija je slepota, ki jo ponuja zahodna kultura, ki je marsikje v svetu prevladala. Kontranarativ pa je drugačen, gre za vztrajanje domišljije, za predstavno zmožnost za nekaj drugega, za to, kako misliti zunaj tega prevladujočega sistema.
Kdo so po vašem nosilci tega
kontranarativa v umetnosti?
Poloni: Meni so zelo dragi avtorji znanstvenofantastičnih romanov, na primer Ursula K. Le Guin in Octavia E. Butler, če omenim le najbolj slavne. Veliko je afrofuturističnih projektov, veliko je organizacij, ki so se aktivno uprle distopičnemu modelu. Ta kontranarativ nam v resnici razkriva, kako nam kapitalizem zakriva druge možnosti in kaj nam sploh dovoljuje, da si predstavljamo. In to je delo, ki ga lahko opravimo povezani, in lahko se učimo od tistih, ki to že počno, ni treba vsega izumljati.
Ker modeli že obstajajo?
Poloni: Da, in mi se moramo od njih učiti.
