Saša Pavček: Igralski poklic je paradoksalen: z vsemi omejitvami do svobode

Hkrati je Saša Pavček igrala v nemalo filmih in televizijskih produkcijah ter prejela več kot dvajset nagrad in nominacij. Je tudi avtorica več dramskih besedil, esejev, radijskih iger, pesniške zbirke Obleci me v poljub. In je redna profesorica na AGRFT. In je tudi – ali predvsem – človek, ki svoje delo razume kot nenehen razmislek o človeku in svetu.

Trenutno vadimo za predstavo Sveti mož. To je besedilo Mileta Koruna, ki vsaj meni asociativno deluje kot zgodovina gledališča zadnjih petdesetih let, od obdobja, v katerem je Korun začel režirati, do danes. Kot bi se vse to njegovo znanje in vse, s čimer se je ukvarjal, usedlo v žlindro in bi iz tega vedenja napisal ta tekst. To je dober dramski tekst z izvrstnimi dialogi, tako da je delo užitek, a ker je zasedba velika, je, tako kot po navadi, glede na vse naše predstave in gostovanja težko uskladiti naše urnike; premiera pa bo že čez dober mesec. A predstava ponuja zanimive igralske naloge, vidi se, da je tekst napisal režiser, ki pozna igralca do obisti.

Igram lik vdove, ki se zaljubi v sina pokojnega moža iz prvega zakona. Od vseh teh čustev in erotike je ta ženska popolnoma zmešana. Ker je verna, jo pestijo katoliške zadrege, pesti jo grozna travma… A v resnici je tekst zelo duhovito napisan, tako da je večina vlog komičnih.

Zdaj še ne vem, kakšna bom, verjetno smešno tragična, za zdaj se ukvarjam s tekstom.

In ravno to mene najbolj zanima, kot igralki in tudi kot avtorici dramskih tekstov se mi zdi učinek smešno/tragično najbolj zanimiv, komedija z resnimi primesmi in sodobnimi situacijami.

Mogoče res, polno je pasti. Če je pretirano in karikirano komično, če se ne držiš tega, da je vse resno in zares, je lahko hitro banalno, hitro zdrsneš v pozunanjeno komiko, ki ne spada v dobro predstavo. Po drugi strani pa lahko, če tragičnost preveč poudarjaš, zdrsneš v patetičnost in je vse skupaj neprepričljivo. Toda – če si preveč hladen v enem in drugem, se ti tekst izmuzne. Vedno je torej treba najti pravo mero in ravno za to po mojem mnenju gre v gledališču, za vprašanje mere, okusa, nians. Režiser seveda postavi usmeritev, a kako bo to na odru zaživelo, je odvisno od igralcev. In presežek se včasih zgodi šele na koncu, lahko tudi po petih, desetih ponovitvah, ko igralec ujame pravi esprit teksta, medsebojnih odnosov na odru, ki so najpomembnejši, in še vsega, kar spada zraven, zlasti pa, ko se ujame skupna energija – ta naredi predstavo živo, prepričljivo. A to so res nianse. Tako kot se dober slikar od vrhunskega razlikuje po subtilnih niansah, ne po radikalnih razlikah.

In na eni predstavi se ti že zdi, da si jo ujel, jo naredil, jo imaš, jo držiš, naslednji dan pa je ni več. Pogosto so celo vsi zunanji znaki identični, umanjka pa tisto notranje. Bistveno. In ni v redu. In v tem je čar in mrak tega poklica. Igralski poklic je paradoksalen: po eni strani moraš zadostiti vsem zahtevam teksta, režiserja, lektorja, dramaturga, zaživeti znotraj prostora scenografije, živeti s kostumom, vse je tudi mizanscensko in miselno določeno, a znotraj tega šahovskega polja nisi samo figura, ampak moraš biti povsem svoboden in kreator svoje vloge. In ti občutki svobode, ko pride do tega poleta, valovanja, so zelo lepi. A pot do tega je večkrat dolga in težka.

Spominjam se, da ko sem bila na akademiji, so se profesorji pogovarjali o nekom, ki zdaj ni več igralec, češ da je zelo dober za vsak ansambel, ker v repertoarnem gledališču rabiš tudi nekoga, ki igra manjše vloge in to naredi profesionalno neoporečno, ni moteč. In če človek to sprejme, če mu to ni frustracija, ima lahko lep poklic, je vseeno ustvarjalen, je v ekipi, ki deluje skupaj in ki ji lahko ogromno da. Za to je seveda potrebna posebna zrelost, spoznanje, da naš poklic ni tekmovalen, četudi ga k temu morda kdaj silijo po značaju tekmovalni ljudje, zunanje okoliščine, zvezdniški sistemi, ki so v tujini še bolj očitni kot pri nas, ker gre tam za večji prostor, večjo industrijo, večji denar. Če te zrelosti ni, pa je to, da ne napreduješ po »hierarhični lestvici«, ki je sicer čista neumnost in nečimrnost, lahko grozna frustracija.

A zdi se mi, da če pošteno in res z ljubeznijo opravljaš svoj poklic, katerikoli poklic, si lahko v življenju zadovoljen in srečen. Dober krojač ne bo nikoli slaven modni kreator, a zna odlično zašiti obleko in je zato cenjen, upoštevan in koristen človek. To obrtno znanje je dragoceno in je prav, da ga imaš možnost uporabiti. Mene bi sicer ta zavest gotovo strašno frustrirala, a ne zaradi tekmovalnosti, ta me ne zanima, ampak bolj zato, ker bi bila prikrajšana za izpovedno plat tega poklica.

Da, in zato je izjemen užitek gledati in delati v ansamblu, kjer so vsi dobri, celo vrhunski. SNG Drama Ljubljana je gotovo gledališče, ki je sposobno delati take predstave, če so seveda izpolnjeni vsi pogoji, če so dobri tudi zunanji sodelavci, režiserji, teksti itd. Večkrat se spomnim kakšnih zelo dobrih BBC-jevih nadaljevank ali filmov, kjer so tudi vse obrobne vloge narejene tako, da so tisočodstotno to, kar morajo biti. Teh igralcev ne poznaš, niso velika imena, a naredijo vrhunske vloge. To je standard, ki bi se ga morala držati vsa gledališča, ne le vrhunska. Elitno gledališče, elitna umetnost v smislu kakovosti bi morala biti dostopna vsem, le to bi bilo prav.

Dober primer tega, koliko gledališče izgublja, ker deluje predvsem po zvezdniškem sistemu, je pogosto italijanski teater, ki ga občasno spremljam. Tudi francoski, kolikor daleč mi seže spomin. Tam so predstave narejene za velike igralske zvezde, vse drugo, vse okoli njih pa je priložnostno zbrano, češ ljudje tako in tako prihajajo zaradi zvezdnika. A v resnici so te predstave negledljive, saj se na odru ne vzpostavljajo odnosi. Ravno ti pa so tisti, ki delajo gledališče zanimivo, interakcija med vsemi igralci pričara zgodbo, atmosfero, sicer je vse le parada ekshibicionizma, narcizma, prikaz tega, kaj nekdo zmore, in je vse le prazen balon.

Zato, ker so velike in drage produkcije šov, monodrame pa so komorne.

Seveda se takšna ujemanja zgodijo na vseh odrih, ne glede na njihov status. Ko sem delala na primer v Gledališču Koper in v koprodukciji Primorskega poletnega festivala z režiserjem Dušanom Jovanovićevem Marivauxovo Volilo, smo bili igralci z vseh vetrov in smo se zelo dobro ujeli. Še kot mlada sem nastopala v projektih, ki so povezovali Italijo, Slovenijo in Hrvaško, pa se je ne glede na vse razlike delalo složno in dobro. Mislim pa, da so to drobni utrinki, ki se lahko kdaj zgodijo, a za kilometrino, ki jo mora zdržati institucija, kot je Drama, in raven, ki jo mora nenehno vzdrževati, nabiranje sodelavcev »na trgu« ni najboljše, razen v redkih, srečnih primerih, ko se s tem zgodi tudi poživitev, če je nekdo zelo navdihujoč kot umetnik. Prekarni igralci, na pol plačani igralci so raztrgani na sto koncev, nimajo notranjega miru, ki je pomemben za posvečeno delo. Ta, zlasti za mlade, krivična situacija je res huda in tudi v ansamblu nam ni vseeno za njih. Te kar boli.

Zbiranje igralcev na hitro lahko razbije koncentracijo, posvečenost delu, ki potrebuje svoj čas in utečenost. Z utečenostjo ne mislim, da je delo samoumevno, da smo v brezbrižnosti ali rutini, ampak imam v mislih to, da lahko gradiš na tistem, kar si že naredil, da umetniško rasteš, greš skupaj še korak naprej. Je pa to, kako lahko kot igralec rasteš, strašno odvisno od tega, kakšno usmeritev ima gledališče v posameznih obdobjih, za kakšne vloge te izberejo. Zelo veliko torej ni odvisno le od igralčevega dela, ampak od vodij gledališč, včasih sreče, pa tudi od fizične pojavnosti.

Absolutno. Ko sem bila mlada in sem delala predstavo v Trstu, kamor sem se dnevno vozila na vaje, me niso hoteli stalno zaposliti, ker sem previsoka.

Ne, za ansambel! Pa saj to razumem, pri filmu je popolnoma enako.

Se da, ja, ampak je vseeno veliko težav, v gledališču pa to seveda ni mogoče. In dejstvo je, da visoka igralka ob majhnem soigralcu takoj zaznamuje prizor. So se že hecali, češ ja, ok je, samo malo naj si skrajša noge. V teatru se tudi veliko zabavamo, kar je sproščujoče. Vsi moji kolegi in kolegice imajo smisel za humor, to je odlično.

Možno, četudi karizmatičnost na odru ni nujno povezana z lepoto. Včasih je bilo to kar odločujoče, vsaj jaz sem to zaznala, a je bilo tako tudi zato, ker so režirali le moški. Zdaj se to vsaj deloma spreminja s tem, da je vse več režiserk, ki imajo drugačen pogled na to. Ne čisto vse, najbrž, veliko njih pa.

In zraven piše le še: je ustanovna članica Foruma 21. (smeh) Kar ne drži. Bila sem tam, zanimal me je govor o kulturi, a nisem bila ustanovna članica, jaz sploh nisem človek za politiko. To je žal problem interneta, selektivne in lažne informacije ljudje vzamejo za resnične.

Sicer pa vse življenje, od otroštva naprej pa vse do danes, ko je oče že pet let pokojen, poslušam: »Tebi je bilo lažje.« To pa preprosto ni res. Vem, da sem porabila veliko veliko več energije, da sem kot jaz, kot lastna osebnost s svojim delom našla svojo pot, jaz kot jaz, ne kot hčerka, sestra ali partnerica. To nikakor ni lahko. Sicer me njihovo omenjanje ne moti, saj sem imela vse tri zelo rada, čeprav je to osebna stvar in nima zveze z mojim profesionalnim delom. In ja, smo malo v srednjem veku.

Seveda, in predstave, da je tem otrokom lažje, so zmotne, to lahko potrdim s svojo izkušnjo, ki jo je zaznamoval tudi »kulturni boj«, v katerega je bil potegnjen oče, pa tudi z izkušnjami mojih igralskih kolegov, katerih starši so bili igralci, četudi se nadarjenost za igro od vseh talentov najpogosteje deduje. Jaz sem še vesela, da od mojih nihče ni bil igralec, saj deduješ tudi kretnje, način obnašanja, lahko tudi način igre. To je pač kri, tu ne moreš dosti pomagati.

Na to pa nisem pomislila, mogoče se torej tudi na ta način deduje nagnjenje k igri, k uprizarjanju drugih.

Tudi to drži, da tako okolje otroka spodbuja, četudi je imela name vpliv Dragica Ahačič, ki je vodila dramski krožek v Pionirskem domu. O njej na internetu ni mogoče najti niti enega podatka, pa je desetletja opravljala pionirsko delo na področju gledališke pedagogike. In ker gledališče otroke zanima, tudi če niso režiserski ali igralski talenti, lahko na takih krožkih barvajo sceno, delajo kostume, muzicirajo; vse to je za razvoj in samopotrditev izjemno pomembno, odpravlja tudi travme, zadrege odraščanja. Tako da ni vse v tem, v kakšni družini zrastemo, zato je treba gojiti te ustanove, ki se s srcem in visoko profesionalnostjo posvečajo otrokom in razvijajo talente. Zdaj je verjetno vse bolj ali manj samo tržna niša, a dobro bi bilo, da bi bile take odlične šole dostopne vsem, ki bi jih želeli obiskovati.

A če se vrnem k vašemu vprašanju. Tisto, kar se meni kaže kot družinska »dediščina«, so delovne navade. Oče je bil izjemno ustvarjalen, tudi deloholičen, z izjemno močno osebnostjo in energijo, zato je bilo družinsko življenje v veliki meri podrejeno njegovemu delu, ob tem pa je bil izjemno skrben in ljubeč. Drugače verjetno tudi ne bi mogel narediti vsega, kar je, to vidim šele zdaj, ko šest let skrbim za njegovo zapuščino in vidim, koliko je napisal. Po smrti je izšlo šest njegovih knjig, pa je pred mano še vedno kopica drugih zapisov. Praktično je neprestano delal.

Ne vem. A res? To vi pravite. (smeh)

To je zato, ker me vse to zanima. Včasih sem se kot igralka počutila ne ravno neizživeta, to ne drži, ampak prej ujeta v svoje telo kot delovno orodje, medtem ko se počutim zelo svobodno in sproščeno, če se lahko vživljam v druge ljudi samo v glavi. In to mi je omogočilo ravno dramsko pisanje, kjer osebe notranje odigraš. To mi prinaša zelo veliko zadovoljstvo, vsaj med pisanjem. Ko je treba končati, popravljati, spiliti itd., je seveda druga pesem, takrat so tudi muke, garanje, obupavanja.

Ne, sploh ne, tekst popolnoma prepustim režiserju, saj tudi iz lastnih izkušenj vem, da je režija druga zgodba. Decembra bo v Mini teatru premiera moje drame Pod snegom, besedila, ki je nastalo pred osmimi leti, in šele zdaj, ko sem poslušala igralce na vaji, sem začutila, kaj moram črtati, kaj popraviti… Pri tem mi je zelo pomagalo, da sta tudi dramaturginja Eva Mahkovic in režiserka Barbara Zemljič znali videti nekaj mest v tekstu, kjer je treba kaj dodati ali odvzeti. Tako sem hitro z malimi popravki našla ključ za to dramsko balado.

Seveda vedno obstaja tveganje glede tega, kaj bo na koncu na odru, a se s tem ne obremenjujem. Celotni ekipi sem povedala, naj bodo popolnoma svobodni pri tekstu, saj bo enkrat objavljen v knjigi in »zacementiran«, predstave pa so vedno od tistih, ki jih naredijo, in oni morajo tekst posvojiti ter v njem uživati. Igralski užitek mi kot avtorici pomeni največ. Bila sem tudi zelo vesela, ko je Aleš Valič več kot stokrat z navdihom igral mojo monokomedijo Al' en al' dva, amaterski igralec Zdenko Perec pa je za to vlogo prejel nagrado; tudi sama jo zelo rada igram na literarnih večerih ali ob kakšni drugi priložnosti.

Ta bližji stik z občinstvom me zelo zanima in ko sem si pred dvajsetimi leti zamislila Bušco, sem hotela ravno to. K sodelovanju sem si želela pritegniti še kolega, a me je bilo strah, da bo vse skupaj propadlo in da ga bom zvlekla v to mojo godljo. Zato je nastala monodrama: če pogorim, bom vsaj sama pogorela.

Za snemanje včasih res preveč banalnih serij na televiziji pa nimam več živcev, ta snemanja so vseeno zelo naporna.

Meni se je zdela izjemna danska nadaljevanka Oblast, ampak ja, se strinjam, da naša produkcija čemu takemu ne pride niti blizu. Vendar jih po drugi strani moramo producirati, ne moremo čakati, da bo dobra serija padla z neba, ker se je te obrti treba priučiti. Le zahteve po kakovosti morajo biti jasne, ne pa da na hitro, z malo časa in denarja nekaj posnamemo in je edini kriterij komercialni, nižanje nivoja, kar tudi publiki v resnici ni všeč. To je treba delati resno in profesionalno, tega pa pri nas skorajda ni ali pa še ni. Zato gledam na to produkcijo kot na uvajanje v žanr, ki bo morda že kmalu – ob zreli odločitvi, kaj in kako – vzcvetel.

To je zato, ker že scenariji dejansko ne ciljajo na to, kar se v družbi dogaja, ampak na površne zaplete in bolj zabavnost. In ti klišeji se ponavljajo iz serije v serijo, čeprav so napredki v pravo smer že vidni. Igrati po slabem scenariju pa je izredno naporno. A igralci filmske izkušnje potrebujemo, tako zaradi kondicije kot zaradi prepoznavnosti, ki mnogim zelo veliko pomeni, in potrditve, ki jo potrebujemo vsi. Zato marsikdaj požremo svoje mnenje in sodelujemo v dvomljivih projektih, čeprav se čuti, da to delo vsi žal ali po spletu okoliščin podcenjujejo. Morda bi bilo pametneje spet seči po kakšni že obstoječi literarni predlogi. Če recimo vzameš Dostojevskega, na primer roman Ponižani in razžaljeni, je to lahko fenomenalna predloga za nadaljevanko, odlični monologi, kompleksni odnosi, družbena klima… Ni čudno, da je Dostojevski v holivudski scenaristiki vzor, zasliševanje v Bratih Karamazovih je model za ne vem koliko filmov.

Pred nekaj dnevi sem končala snemanje filma Ne bom več luzerka mlade režiserke Urše Menart in vidim, da te mlade generacije, ki prihajajo – to je njen prvenec – znajo delati in imajo sveže ideje. To vidim tudi na akademiji, kjer včasih sodelujem z diplomanti filmske režije. Slovenskemu filmu se v primerjavi s televizijsko produkcijo vsekakor dnevi že nekaj časa jasnijo. Mislim, da bo televizija kmalu spoznala, da mora resneje zagrabiti.

Na odru sem že od leta 1979, tudi če odštejem osnovnošolska učna leta v Pionirskem domu, tako da se vam lepo zahvaljujem za ta kompliment! (smeh) Potem sem bila v Šentjakobskem gledališču, sledila je akademija, leta svobode in nato zaposlitev v Drami. Res pa je, da bi rada še dolgo delala, ker ti zrelost pri oblikovanju vloge vendarle pomaga. Težavi sta le telesna kondicija in zdravje, ki sta v tem poklicu zelo pomembna. Včasih enostavno nisi več kos hitrosti, ki jo zmorejo mladi.

V resnici to zelo variira, bila so leta, ko sem jih imela po dvesto na leto, vštevši zraven še Bušco, in v to so všteta še vsa gostovanja, torej naporne poti, in če k temu prištejete še vse vaje za nove in obnovitvene vaje za stare predstave, je jasno, da je bila to norišnica. Lani pa sem jih imela »le« sedemdeset, če se ne motim, to pa je zelo ugodna številka. A seveda te vaje in predstave »potegnejo«, tako da utrujenosti niti ne čutiš; le da takim napornim obdobjem lahko sledi resna izčrpanost.

Prej nisem imela nobenih težav ne s koncentracijo ne z memoriranjem besedila, po petdesetem letu pa sem opazila, da za to, da se naučim besedila, porabim več časa. In to me jezi! Ker bi rada počela toliko stvari, rada bi brala, potem pa izgubljam čas s ponavljanjem teksta!

Ja, res, tudi jaz sem videla neko nadaljevanko, v kateri je Helen Mirren, fantastična igralka, delala napako za napako in mi je bilo to kar v olajšanje: v tem je nekaj človeškega, nekaj neperfektnega je skočilo ven iz platna, pa kaj? Človek pač ni stroj, ni perfekten.

Ravno v času, ko je umiral oče, sem imela vlogo, v kateri sem morala drdrati neke podatke. Kot dislektik imam strašen strah pred številkami, šlo pa je ravno za številke. Naučila sem se jih, a od stresa sem se na odru nekajkrat zmotila, nekdo je to potem tudi zapisal in mi ni bilo vseeno, zelo grozno sem se počutila, ker so take napake res nedopustne, a so hkrati tudi človeške. Toda če se to pogosto dogaja, je nekaj narobe s koncentracijo, zbranost pa je v našem poklicu ključna. A zbran si lahko, če si zdrav, umirjen in če imaš dovolj časa, da se pred predstavo umiriš. Pa še potem je veliko motečih dejavnikov, hrup, mobitel, kaj na odru… Zato pa obstajajo vaje, kjer duha in telo treniraš, da odreagirata na krizno situacijo…

… ja, in tudi je podobno, telo naučiš, da te posluša. Če vaj ni dovolj, pa moraš hitro odreagirati, se ti telo upre. In če si preutrujen, bolan, če imaš vročino, se ti ravno tako spunta.

Ko sem bila zelo mlada, sem igrala Schillerjevo Mario Stuart, za to vlogo sem celo dobila Severjevo nagrado pa še druge, a takrat zanjo nisem bila zrela. To bi želela ponoviti.

Da. Morda bi me celo še bolj zanimala vloga Elizabete v tej drami. A ne vem, ali je dobro tako javno razmišljati o svojih željah. Nekajkrat sem to naredila, pa je potem to idejo kdo pograbil in je vlogo igrala kakšna druga igralka, tako da ne vem… (smeh)

… ma ne, pustiva ga, kar bo, pa bo!