Posebna pozornost je na ranljivih in prezrtih, kot so otroci in mladi iz socialno šibkejših okolij. Letošnji rezultat te simbioze je plesna predstava Moji najdražji rituali, ki so jo prejšnji teden uprizorili v Španskih borcih. V njej sodeluje sedem plesalcev in tehnična ekipa iz Kameruna, Burkine Faso, Gane, Hrvaške, Španije in Francije. Med vsemi sodelujočimi partnerji je Zavod Exodos Ljubljana glavni pobudnik, natančneje se je celotnega koncepta domislila njegova direktorica ter vodilna producentka Nataša Zavolovšek. O predstavi pravi: »Izvrstna je. Predvsem mi je všeč, kako dobro sodeluje ekipa med seboj. Prvič so se videli na delavnici v Gani, kjer so se najprej posvetili afriškim ritualom, teh je zelo veliko. Pri njih ta svet onstran še vedno obstaja, ljudje močno verjamejo vanj. Bolj so imeli težave z Evropo. Kaj so naši rituali? Pitje jutranje kave? Mogoče. Vse skupaj je bila dobra učna ura za vse nas.«
Od bliskanja do svetlobe
Plesalci so se pod vodstvom francoske koreografinje Sophie Bulbulyan na delavnicah v Gani posvetili raziskovanju bogastva afriških ritualov, v Zagrebu in v španski Errenterii pa so odkrivali evropske, predvsem starodavne rituale, kot so jih denimo poznali Antični Grki. »Glavni razmislek predstave je, kako lahko med seboj sodelujemo. Pogovarjali smo se o mnogih stvareh, tudi takšnih, ki jih Evropejci ne poznamo. Presenetilo me je, kako so afriški rituali v resnici simbol spoštovanja v skupnosti,« pojasni koreografinja. Kot zanimivost izpostavi ritual iz Burkine Faso: »Če nekdo umre, pa ne vedo, ali je umrl nasilne smrti, vzamejo truplo, ki kroži med vsemi vaščani, da bi tako razkrilo vzrok svoje smrti.«
V Afriki je veliko perspektivnih umetnikov, primanjkuje pa primerne opreme in kadra, ki bi bil tehnično podkovan; tovrstna dela večinoma opravljajo belopolti. V Senegalu so zato izvedli kreativno delavnico svetlobe in zvoka. Senegalec Alassane Diedhiou v predstavi oblikuje luč, ta priložnost pa mu je dala zelo veliko: »Med Senegalom in Slovenijo so velike razlike, recimo pri nas se zvočni in svetlobni tehniki med seboj sploh ne pogovarjajo, tega sodelovanja smo se morali naučiti. Sam sem večinoma delal na koncertih, kjer je bilo zgolj veliko barv in vse se je bliskalo. Zanimivo je bilo odkrivati, kako je lahko luč še en umetniški jezik, kako lahko skoznjo pripoveduješ zgodbo.«
Ljubljana se skrije
Kljub temu, da Moji najljubši rituali trenutno gostujejo v Zagrebu, junija pa bodo nastopili v Senegalu, je Nataša Zavolovšek z mislimi že pri novem projektu West Africa Mobile academy. Kjer je volja, se da marsikaj, razdalja med celinami pa je samo luža med vizijami. Sogovornica bi rada okrepila stike med zahodnimi afriškimi organizacijami: »Tega sodelovanja v resnici ni, ker imajo različne zgodovine, jezike, odvisno od kolonizatorja, a ravno kultura in umetnost sta področje, kje se lahko hitro stkejo vezi. Cilj je opolnomočiti in širiti horizonte, saj če ne hodiš po svetu, ne moreš vedeti. To je problem afriških in vseh drugih držav. Tudi naši bi morali hoditi v Afriko, da bi videli, da to v resnici ni nerazvit svet. Odvisno, kam greš. Dakar in Akra sta velemesti. Ljubljana se lahko v nekaterih stvareh pred njima skrije. Točno takšne fame in mite želimo izničiti.«
Vodja projekta dodaja, da imajo resne težave s financiranjem. Nazaj dobivajo argumente, da so preveč mednarodni, da je njihov vložek premajhen v skupnosti doma. To se ji zdi povsem zgrešeno: »Ko gremo mi v svet, izvažamo naše znanje. Kamorkoli grem, s seboj vedno povabim ostale organizacije in umetnike. Če greš v Afriko enkrat in se ne vrneš več, nisi naredil ničesar, bistvena je kontinuiteta. Recimo v Burkini Faso ali Gani je veliko humanitarcev Slovencev. Na ministrstvu za zunanje zadeve sem predlagala, če bi vendarle na zemljevidu označili, kdo in kje vse dela v Afriki, ker tega sploh ne vemo, tudi politično smo zelo sramežljivi. Ko sem šla v vasico v Gani, nekje bogu za hrbtom, sem videla knjižnico. Od koga? Od slovenske organizacije Humanitatis. Slovenija ima v Afriki drugačen status kot Francija, Anglija, Belgija. Mi nismo bili kolonizatorji, smo pa kot Jugoslavija bili v gibanju neuvrščenih, to so si Afričani zelo zapomnili. Ministrstvu sem predlagala, da bi predajali naše socialne programe, ki jih še imamo. Afričanov tega nihče ni učil, običajno so jih vsi samo izkoriščali.«
