To je ena glavnih prednosti uprizoritve. Njena sodobnost ni zgolj zunanja, temveč je vpisana v način odrskega mišljenja. Krmelj Shakespeara ne posodablja z naključnimi znaki sedanjosti, ampak ga odpre skozi razmerja, ki jih predstava natančno vodi: kdo sme govoriti, kdo mora molčati, kdo se zna pravočasno prilagoditi in kdo svojo previdnost zamenja za politično pamet. Režija je ambiciozna, pregledna in samozavestna, obenem pa dovolj natančna, da se velika forma ne razpusti v zgolj vizualni učinek.
Petja Labović v naslovni vlogi oblikuje Riharda kot človeka, ki svojo drugačnost, zamero in inteligenco spremeni v hladno strategijo. Njegov Rihard ni samo spletkar, ampak izjemno dober opazovalec drugih, ki v vsakem pogovoru hitro ugotovi, kje je sogovornik najšibkejši. Labović je najboljši v trenutkih nadzorovane zbranosti: ko se poigrava z bližino občinstva, ko z navidezno lahkotnostjo zapeljuje, ko ironijo spremeni v orožje in ko se zdi, da še najbolj kruto potezo izpelje brez vprašanja. Zato nekoliko manj prepričljivo delujejo trenutki njegove norosti, kjer igra mestoma zdrsne v preveč ekspresivno karikiranost. Moč Rihardovega lika ni v tem, da ga razum nenadoma zapusti, temveč da se njegova popolna racionalnost postopoma začne sesedati sama vase.
Ob njem je Žan Koprivnik kot Buckingham pomemben protipol, ki ga Koprivnik igra z natančno mero lahkotne samozavesti in poznejše negotovosti. Nataša Matjašec Rošker kot Margaret tokrat nastopi v manjši vlogi, a njena prisotnost napolni ves oder. Je impozantna, zgoščena in odrsko izjemno močna. Njena Margaret ni le opomin iz preteklosti, temveč figura, ki s svojo navzočnostjo zaustavi tok dogajanja in ga za hip prisili v soočenje z lastnimi posledicami; zdi se, kot da Matjašec na oder prinese spomin na vse tisto, kar bi dvor najraje potisnil iz zavesti.
Scenografija Doriana Šilca Petka ne posnema zgodovinskega dvora, temveč ustvari odprt, skoraj prazen prostor, v katerem pridejo do izraza predvsem igralci in njihova razmerja. Praznina odra deluje dobro, saj gledalcu dopušča, da si sam dopolni hodnike oblasti in prizorišča obračunov. Video Klare Debeljak predstavi doda plast javne podobe: obraz, drža in nastop likov postanejo del politične igre. Posebej dovršena je svetloba Andreja Hajdinjaka, ki prizore natančno usmerja. Včasih izpostavi posamezen lik, drugič oder potisne v poltemo in s tem okrepi občutek napetosti, osamljenosti ali grožnje. Vrhunski so kostumi Brine Vidic: namesto zgodovinske rekonstrukcije ustvarijo prepoznaven, sodobnejši svet oblasti, v katerem veliko šteje tudi zunanja podoba. Ostri kroji, eleganca in hladnejši toni jasno kažejo, da gre za družbo, ki zelo dobro pozna protokol, nastop in hierarhijo. Kostumi zato niso le estetsko dovršeni, temveč pomembno prispevajo k vzdušju predstave: svetu, v katerem se uglajenost in nasilje ves čas nevarno približujeta.
Vendar uprizoritev ni brez šibkejših mest. Predstava je dolga. V drugem delu se mestoma pozna, da nekateri prizori nekoliko predolgo vztrajajo pri že vzpostavljenem razpoloženju. Tam, kjer so igralci, prostor in svetloba že dovolj jasno izrazili svoje, bi si uprizoritev lahko privoščila ostrejši rez. Kljub temu celota ostaja zelo prepričljiva. Krmeljev Rihard III. je premišljena, igralsko zbrana in vizualno izjemno dodelana predstava, ki Shakespeara ne približa sodobnosti na silo, temveč iz njegove tragedije izlušči ostrino političnega gledališča. Najbolj zadene tam, kjer pokaže, da Rihard ne pride na oblast samo zaradi lastne brezobzirnosti, ampak tudi zaradi ljudi okoli sebe: tistih, ki mu popuščajo, se mu prilagajajo, ga podcenjujejo ali se prepozno zavejo, kaj so mu omogočili. In prav tu je predstava najbolj sodobna, kajti vsak prostor ima svojega Riharda tudi danes.