Po slavnostni izvedbi na silvestrski večer bo avtorski »kozmični muzikal« igralca Matica Lukšiča z naslovom Vse to sem videla, ko sem letela mimo nocoj ob 20. uri doživel še »redno« premiero na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega (MGL). Monodramski projekt se navdihuje pri znani zgodbi o psički Lajki, ki so jo sovjetski znanstveniki leta 1957 z vesoljskim plovilom Sputnik 2 kot prvo živo bitje izstrelili v zemeljsko orbito – in jo zaradi pomanjkljivo razvite tehnologije, ki še ni omogočala primerne vrnitve plovila na Zemljo, že vnaprej obsodili na smrt.
Metafora za vse trpeče
»V času karantene sem kolege iz ansambla povprašala, ali bi jih zanimalo pripraviti kakšen avtorski monoprojekt,« je prve izvire nastanka te predstave pojasnila direktorica in umetniška vodja MGL Barbara Hieng Samobor. »Ta predlog je na eni strani izviral iz epidemičnih razmer ter potrebe po različnih formatih uprizoritev, ki jih ponujamo našim gledalcem, po drugi pa predvsem iz želje, da bi igralcem omogočili razvijanje njihovih talentov ali uprizoritvenih ambicij, ki jih v dramskem tipu repertoarja morda ne morejo.« Lukšičev projekt je prvi iz niza teh »monodram«, v tej sezoni mu bosta sledila še dva – zasnovala sta ju Boris Ostan in Lotos Vincenc Šparovec.
Kot je dodala direktorica, predstava Vse to sem videla, ko sem letela mimo vseskozi načrtno vztraja v izbrani formi naivnega sledenja osnovni zgodbi skozi pogled psičke Lajke, ki pa s svojim nežnim in nedolžnim opazovanjem postopoma postane metafora za vsa živa bitja, ki trpijo zaradi neke višje odločitve. Po njenem prepričanju je nastala predstava, ki je po formatu drobna, »po svojih političnih in filozofskih poudarkih pa velika«.
Potovanje med songi
Matic Lukšič, ki je skupaj z dramaturginjo predstave Evo Jagodic soavtor scenarija in uprizoritvene zamisli, je pripravil tudi songe, glasbo in likovno oziroma scensko zasnovo uprizoritve. »Z Evo sva si želela raziskovati človekovo željo po pripadnosti in hkrati njegovo željo po samoti. Nato sem nekega dne pomislil, da ni nič bolj osamljenega, kakor je pes v vesolju, in iz tega je sledila navezava na usodo Lajke kot nekakšnega izgubljenega satelita, ki tava skozi praznino.« Ogrodje predstave so sicer njegovi songi, »popevke, ki sem jih skladal bolj zase«, kot je povedal – ti so namreč ponudili nekakšne oporne točke, okrog katerih se je zgradila uprizoritev. »Predstavo sva si zamislila kot neke vrste potovanje od enega songa do drugega,« pojasnjuje Eva Jagodic. »Na začetku procesa sva zasnovala tudi vsebino vmesnih prizorov, besedilo pa smo začeli zares razvijati šele na vajah, na neki način je prej obstajalo v prostoru kot na papirju.«
Besedilo, ki pravzaprav ponuja enega od mogočih uvidov v Lajkine misli, je lektor Martin Vrtačnik označil kot »zelo subtilno«, saj v njem nič neposredno ne nakazuje, da gre za psa, temveč to postaja očitno šele skozi premišljen nabor stavčnih struktur ter besed. Podobna zadržanost je tudi v Lukšičevem odrskem izrazu, ki ne poskuša posnemati pasjega, temveč vzporedno uporablja različna izrazna sredstva, med drugim animacijo predmetov, pa je komentirala svetovalka za gib Anja Möderndorfer. Svetlobo je oblikoval Boštjan Kos, zvok pa Tomaž Božič.
