Navadna drama o nenavadnih časih 14 dni govori o času epidemije in njenih posledicah, ko se je dan začel s srhljivim poročilom o številu okuženih, hospitaliziranih, hudo bolnih in mrtvih. To seveda ni običajnih 14 dni, temveč 14 dni karantenske ujetosti. Mož, mednarodno uveljavljen gledališki režiser, se zaradi prekinitve študija nove predstave v tujini vrne domov, pri čemer mu oblasti odredijo dvotedensko karanteno. Preživlja jo doma pri ženi, visokošolski predavateljici, znanstvenici in raziskovalki. V tem neusmiljenem času, ki ga morata zakonca po dolgem času preživeti drug z drugim, se razkrijejo številne razpoke v njunem odnosu, saj že več kot desetletje živita drug mimo drugega in si prizadevata le za kariero. On je potoval po svetu in režiral, ona je hodila na znanstvene konference in sledila svojim ciljem. Ko je nepričakovano napočil čas sobivanja, si morata priznati, da med njima ni ne ljubezni ne erotike niti prijateljstva. Oba prevevajo strahovi pred prihodnostjo, pred neznanim, pred samoto in končnostjo.
O bolezni in karanteni s kančkom humorja
»Osnovna ideja je bila, da poskušam, kolikor je to mogoče v teh časih, ko vse skupaj še traja, ujeti trenutek, ko smo vsi ogromno govorili o epidemiji, a so določene zgodbe ostale nepovedane. Predvsem tiste, ki so se med zaprtjem dogajale ljudem. Pa ni govora le o bolezni sami, ki je prišla in, vsaj po mojih izkušnjah, tudi dosti hitro odšla, temveč še o vsem drugem, kar je povzročila karantena. O teh stvareh pa se da govoriti tudi na manj tragičen način, z določeno mero humorja,« o svojem delu pove avtor Goran Vojnović, ki je za celjsko gledališče že prispeval tudi aktualno igro Rajzefiber.
Pri pisanju se je oprl tudi na dogajanja, ki niso nujno prišla na dan: na težave v odnosih, razpoke v družinah in druge težave, ki so se nakopičile v daljšem časovnem obdobju trajanja epidemije. In odtujenost, ki se je pojavila v družbi. »Dejansko bo vsem najbolj ostalo v spominu tisto prvo popolno zaprtje, ko smo iz normalnosti v trenutku pristali v popolnem krču. In to bo ostalo v zavesti vseh tudi, ko se bomo tega obdobja spominjali čez desetletje in več. Sam sem od znancev in prijateljev slišal veliko zgodb, ki so se dogajale ljudem, in to je bil tudi okvir za nastanek teksta,« razkriva Vojnović.
V predstavi bosta igrala Branko Završan in Jagoda Tovirac, ki je priznala, da je bil študij precej zahteven. »Tudi zato, ker je sama epidemija intimno zahtevna zgodba, ki se dotika vseh, pri marsikom pa se je dogajala zelo ekstremno. In všeč mi je bilo, da smo v predstavi prikazali tako razhajanje dveh ljudi kot tudi druge pomembne življenjske zgodbe in poskušali vanje ujeti tako trenutke dramatičnosti kot komičnosti. Prepričana pa sem, da bo tokrat publika bolj kot kadar koli senzibilna za to, ali smo zadeli pravo mero nečesa, kar smo doživljali vsi,« je misli strnila Jagoda Tovirac.
