Presežna adaptacija Viktorja Ivančića se tega dobro zaveda, zato osnovno premiso ohrani in ji doda sodobne, aktualne poudarke in zaplete. Ironija je ostrejša, reference bližje našemu času, humor pa izrazitejši kot v izvirniku. Režija Ivice Buljana uprizoritev gradi kot postopno stopnjevanje pritiska na posameznika, ki vztraja pri svojem odkritju. Konflikt se sprva razvija kot racionalna razprava, nato pa se postopoma spreminja v javno diskreditacijo.
Buljanova režija, kot tudi dramaturgija Diane Koloini, deluje premišljeno. Uprizoritev je ritmično zelo tekoča, prizori se nizajo brez odvečnih zastojev, hkrati pa režija spretno izkorišča različne prostorske ravni gledališča. Posebej učinkovit je prizor javnega zbora, ki se po odmoru preseli v preddverje. Igralci se pomešajo med gledalce in občinstvo s tem postane del razgrete javne razprave. Ta premik iz dvorane v skupni prostor deluje presenetljivo organsko, gledalca pa za hip postavi v položaj množice, ki mora reagirati na dogajanje.
Vizualna podoba uprizoritve je zadržana, vendar izredno funkcionalna. Scenografija (Aleksandar Denić) je zasnovana tako, da omogoča hitre prehode med prizori in ne obremenjuje odra z odvečnimi simboli. Dve hiši v letovišču Rajske terase služita kot domovanje, pisarna, mesto … Lučna zasnova (Sonda 13) odlično sledi ritmu uprizoritve, od prvotne mehke svetlobe do temačne, ki sledi vse bolj napetim razmerjem med liki. Ana Savić Gecan je ustvarila izvrstne kostume, ki nam nemudoma razjasnijo status moči med liki.
Uprizoritev v veliki meri poganja uigran igralski ansambel (Marko Mandić, Pia Zemljič, Kaja Petrovič, Jure Henigman, Klemen Janežič, Bejnamin Krnetić, Timon Šturbej, Matija Rozman, Maks Dakskobler). Kolektivna dinamika je ena njenih najmočnejših plati, saj igralci ves čas vzdržujejo visoko energijo in natančen tempo dialogov. Ob tem pa se iz kolektiva večkrat izluščijo izraziti individualni poudarki.
Pia Zemljič izvrstno upodobi zdravnikovo ženo. Kot lik, ni zgolj spremljevalka svojega moža, temveč nekdo, ki zelo jasno vidi posledice njegovega ravnanja. Vlogo gradi z občutkom za notranji konflikt med podporo možu in strahom pred tem, kaj bo razkritje resnice pomenilo za družino. Prav zaradi te zadržane napetosti njeni prizori delujejo resnično in mestoma tudi boleče. Njen kontrapunkt ustvarja Marko Mandić, ki v uprizoritev vnaša pristno napetost. Njegov lik je impulziven, mestoma ciničen, s čimer odlično naslavlja politično dimenzijo besedila. Njegova odrska prezenca je, kot vselej, močna in natančno odmerjena.
Jure Henigman kot župan deluje skoraj hladno racionalno. Njegova interpretacija ni zgrajena na grobi avtoritarnosti, temveč na umirjeni samozavesti politika, ki verjame, da brani interes skupnosti. Prav ta mirnost daje liku dodatno težo, v gledalcih pa vzbudi pristen gnus.
Poseben, hvalevreden komični poudarek predstave pa je Matija Rozman. Njegovi prizori delujejo kot dobrodošla razbremenitev napetosti, vendar nikoli ne zdrsnejo v prazno burlesko. Rozman s preciznim občutkom za ironijo razkrije banalnost medijskih manipulacij. Prav v teh komičnih trenutkih se pokaže tudi eden ključnih poudarkov predstave, kako hitro se lahko resna javna razprava spremeni v groteskno predstavo interesov.
Humor ima tokrat posebno mesto, ki ga uprizoritev uporablja kot pomembno dramaturško sredstvo. Komični trenutki ne razbremenjujejo zgolj napetosti, temveč razkrivajo tudi absurd političnih manipulacij. Ti so najbolj očitni v prizorih uredništva lokalnega časopisa, kjer se začetna želja po objavi resnice hitro spremeni v organizirano gonjo proti zdravniku. Publika uprizoritev spremlja z glasnim smehom, vendar hkrati nekoliko grenkim priokusom, saj so situacije presenetljivo prepoznavne.
Sovražnik ljudstva v tej uprizoritvi zato ne deluje kot zgodovinska drama, temveč kot natančna analiza sodobne družbe. Uprizoritev pokaže, kako hitro se lahko strokovni argument spremeni v politično grožnjo in kako zlahka se skupnost obrne proti posamezniku, ki opozarja na problem. Prav zaradi tega imamo občutek, da Ibsenova drama tudi po več kot stoletju ne izgublja ostrine. Nasprotno. V takšni interpretaciji zveni neprijetno sodobno in aktualno. Ivica Buljan v uprizoritvi združi premišljeno režijo, jasno dramaturgijo in izjemno igralsko energijo ansambla, zaradi česar Sovražnik ljudstva že zdaj deluje kot izrazitejši presežek letošnje gledališke sezone v SNG Drama Ljubljana. Nedvomno uprizoritev, ki v času razgrete javne razprave in bližajočih se volitev učinkuje skoraj kot nujno ogledalo družbe, in ki bi jo, prav zato, veljalo videti še pred odhodom na volišča.