»Gledališče ni le kraj pripovedovanja zgodb, temveč tudi prostor srečevanja ljudi, njihovih izkušenj in pogledov na svet. Zato se nam zdi pomembno, da odpiramo teme, ki zadevajo našo skupnost, tudi kadar so zahtevne, neprijetne ali nas silijo k premisleku o lastnih predsodkih,« se je pred prihajajočo premiero v Prešernovem gledališču Kranj izrazil direktor te gledališke hiše Rok Bozovičar. Kot je dodal, jezik ni zgolj sredstvo sporazumevanja, temveč tudi pot do samostojnosti, možnosti odločanja in občutka pripadnosti – in ravno s tem se ukvarja predstava Kako se naučiti dvojine, ki jo avtorsko podpisujeta dramaturginja Simona Hamer in režiserka Anđelka Nikolić, premierno pa jo bodo uprizorili v torek ob 19.30.
Kot pojasnjuje Bozovičar, se omenjena pot ne sklene pri učenju besed ali slovničnih pravil, temveč se nadaljuje v konkretnem okolju – ter pri naši odprtosti, da prisluhnemo, sprejmemo drugačnost in prepoznamo človeka zunaj jezikovnih in administrativnih ovir oziroma oznake tujca. »S predstavo želimo odpreti prostor za takšno srečanje, ki nima enostavnih odgovorov, ter povabiti k razmisleku o tem, kako skupaj ustvarjamo družbo, v kateri živimo.«
Učbenik izzivov in odnosov
Predstava Kako se naučiti dvojine torej v središče postavlja vprašanje jezika, ki je eden osrednjih izzivov pri integraciji, avtorici pa sta jo zasnovali kot nekakšen »gledališki učbenik«, ki se je navdihoval pri učbenikih slovenskega jezika za tujce. »Vsebina in pristopi, podani v teh učbenikih, so posredno in tudi neposredno diskriminacijski glede na izvorno državo, ekonomski status, stopnjo izobrazbe ter spol tujejezičnih uporabnic in uporabnikov, zato že sama tema učenja jezika ponuja veliko uprizoritvene in dramske ustvarjalnosti,« je ugotovila Simona Hamer. Priprave na uprizoritev so trajale dokaj dolgo, njihov del so bile denimo temeljite raziskave in pa delavnice za osebe s priseljensko izkušnjo, večinoma živeče v Kranju, ki jim slovenščina ni prvi jezik.
»Te delavnice, ki so trajale pol leta, predvsem pa njihove udeleženke ter udeleženci, so bile zame največja dragocenost celotnega procesa,« priznava Hamer. »Raznolikost življenjskih zgodb in izkušenj, njihova umeščenost v novo okolje, načini premagovanja izzivov, radovednost, odprtost, a tudi specifika strahov in bolečin so se me res dotaknili.« Marsikatero izmed teh zgodb so dopisali v uprizoritveno besedilo, med samim študijem pa se je predstava pokazala za še bolj aktualno, kot so sprva pričakovali – in sicer zaradi predloga novega zakona o tujcih, ki na tem področju prinaša kar občutne spremembe.
»Številne posameznike v naši igri odigra skupno le pet igralcev, kar je zahtevna naloga,« pravi režiserka Anđelka Nikolić, ki ji mednarodni ali večjezikovni projekti niso tuji, tokrat pa se je poigravala tako s komičnim, grotesknim in absurdnim kot tudi z dokumentarnostjo. »Poskrbeli smo, da nihče od njih ne igra samo nadrejenih ali pa samo podrejenih, saj smo želeli opozoriti, da so položaji moči nestabilni – tako v gledališču kot v življenju.« Nastopajo Darja Reichman, Miha Rodman, Vesna Slapar, Sara Gorše in Matej Zemljič; oblikovalka giba je Vita Osojnik, kostumografka Mateja Čibej, glasbo je pripravila Polona Janežič, svetlobo pa je oblikoval Andrej Hajdinjak; lektorica je bila Maja Cerar.