Tomaž Gorkič je širši javnosti verjetno najbolj znan kot režiser in scenarist prve »prave« slovenske grozljivke Idila, ki je pred leti postala najboljši film slovenskega filmskega festivala ter osvojila še vrsto drugih nagrad. Omenjeni žanr mu je blizu tudi sicer, med drugim zato, ker omogoča (in hkrati zahteva) veliko kreativnosti. Ustvaril je več kratkih filmov te vrste, ikonografijo grozljivk pa je zdaj prenesel tudi v svojo prvo dramsko režijo – Cankarjevo dramo Kralj na Betajnovi, ki so jo pred dobrim tednom premierno uprizorili v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu.
Temne plati človeške duše
Kot pojasnjuje, je do njegove prve režije dramske predstave prišlo bolj po naključju. »Povabil me je prejšnji umetniški koordinator tržaškega gledališča Igor Pison, s katerim sva sodelovala pri razvoju scenarija za enega mojih filmov. Zdelo se mu je, da bi bil Kralj na Betajnovi, ki je bolj mračno delo, primeren izziv za nekoga, ki ga – tako kot na primer mene – zanimajo temačne plati človeške duše.« Zamisel ga je pritegnila tudi zato, ker kot režiser v gledališču še ni delal. »Gledališče, tako kot film, razumem predvsem kot vizualno umetnost, pri kateri je treba zgodbo posredovati skozi celovito vizualno podobo; seveda pa se ta v gledališču gradi drugače kot pri filmu.«
Nekaj izkušenj z delom v gledališču je že imel, saj je kot avtor glasbe, scenografije ali videa večkrat sodeloval pri različnih neinstitucionalnih plesnih projektih in performansih. »Praviloma sem bil prisoten tudi na vajah, zato sem način dela in celoten proces vsaj do neke mere poznal. Vseeno se je delo pri predstavi izkazalo za zelo drugačno, kot sem morda pričakoval na podlagi prejšnjih izkušenj – v primerjavi s filmom sem imel na voljo precej več časa za delo z igralci in sploh za razvoj projekta kot takega, veliko sem se ukvarjal tudi z besedilom.« Priredbo je namreč pripravil sam, podobno kot tudi sam piše scenarije za svoje filme. »Izvorno predlogo sem postopoma močno skrajšal in zgostil – na vajah sem namreč kmalu ugotovil, da bi predstava po integralnem besedilu trajala predolgo in bi od gledalca zahtevala precej zbranosti, sam pa sem hotel ohranjati napetost skozi vso uprizoritev.«
Pokazalo se je, da je mogoče vsebino popolnoma ustrezno podati tudi v nekoliko okleščeni različici. »Besedilo je seveda izvrstno, vendar pomensko in jezikovno razmeroma zapleteno, jaz pa sem ga želel približati čim širšemu občinstvu, zlasti mlajšim gledalcem, ki jim Cankarjevo besedišče morda ni blizu. Zato sem se trudil, da bi bil tekst v predstavi kar se da jasen, tekoč, zlahka razumljiv – pa čeprav gre v resnici še vedno za Cankarjeve replike, le da so prečiščene in izostrene.« Bolj bistveno od popolne zvestobe izvirniku se mu je namreč zdelo sporočilo drame.
Nož, kri, meso, koža
V uvodnem prizoru po dvorani odmeva zvok težkega kovinskega rezila, ki tolče ob les: Francka na mizi seka meso. Še preden je izgovorjena prva beseda, je povsem jasno, da imamo na odru trd, krut svet, v katerem sta brezčutno izkoriščanje in vsakovrstno nasilje nekaj običajnega. Vzdušje je težko in mrko. V ozadju je s krvjo oblit torzo, ob straneh visijo obleke, ki so videti kot okrvavljene kože. »Cankarjeva dela pogosto govorijo o pogoltnosti, različnih oblikah zlorabe moči, o razčlovečenosti, ki je posledica družbenega ustroja,« meni Gorkič. Estetska podoba predstave temu sledi. »Kantor je v resnici nekakšen mesar. Ljudje, ki jih je okradel, nato pa jim vzel še dostojanstvo in dušo, so zanj neke vrste trofeje: kot da bi si, ko jih povsem izžame, njihovo kožo obesil na zid.« Groteskno naravo razmerij in različne patologije likov še poudarjajo kostumi Sanje Grcić. »Hotel sem, da gledalec neposredno začuti, kaj pomeni trpeti pod nemoralnim samodržcem, kakršen je Kantor.«
Vseeno z nasilnimi podtoni ni pretiraval, čeprav vsaj v njegovih filmih ne manjka skrajnih prizorov. »Po eni strani sem hotel, da bi bila predstava primerna za vsakogar, zato gledalca ne izpostavljam prehudim preizkušnjam. Predvsem pa smo imeli spoštljiv odnos do ideje besedila – ta je bila najpomembnejša in nisem je hotel preglasiti s čim drugim.« Izrazito se je ukvarjal tudi s psihologijo likov in z razlogi za njihova dejanja, pri tem pa je poskušal nanje pogledati tudi z nekoliko drugačne plati, kakor je običajno. »Na splošno velja, da se je Cankar istovetil z Maksom, ki sicer ni ravno pozitiven lik, toda menim, da je mogoče Cankarja do neke mere prepoznavati tudi v Kantorju, saj imata vrsto skupnih potez. Navsezadnje se Kantor vsaj na trenutke hudo bori s svojo vestjo, sprašuje se, ali dela prav, ni le surova žival, v njem je tudi marsikaj človeškega.« Podobno je pristopal do ženskih likov. »Ti so pri Cankarju vselej bolj ob strani, mi pa smo se trudili, da bi jih naredili nekoliko močnejše in dejavnejše, torej na neki način sodobnejše.«
Pravi, da bi ga delo v gledališču vsekakor še zanimalo, da pa se ne bi spuščal v projekte, ki mu niso blizu. »Ne verjamem, da bi zmogel režirati družinsko komedijo, kvečjemu mogoče takšno, v kateri bi bilo veliko črnega humorja.« Za zdaj pa ga čakajo pretežno filmski projekti, najprej montaža njegovega drugega celovečernega filma, komične grozljivke Prekletstvo Valburge, posnete lani poleti. Že več let se trudi z realizacijo filma o Metodu Trobcu, vendar se zatika pri sredstvih, čaka pa ga tudi razvoj scenarija za še en celovečerec, za kar je že prejel podporo Slovenskega filmskega centra.
