Igralka Ivanka Mežan je v gledališče vstopila pri sedemnajstih letih, kot partizanka, ko so jo povabili v Črnomelj, da se pridruži Slovenskemu narodnemu gledališču na osvobojenem ozemlju. Po vojni je postala članica ljubljanske Drame in tam ustvarjala več kot 30 let. V začetku je dobivala vloge mladih, naivnih deklet, sčasoma pa so ji režiserji čedalje bolj zaupali zahtevne in pozneje zrele ženske like, ki jih je poustvarila na svojstven, sofisticiran, včasih tudi stiliziran način.
Odrskih desk ni zapustila niti po upokojitvi, ravno tako ne filma. Že od debija naprej, ko je kot Maruša nastopila v Klopčičevem filmu Cvetje v jeseni (1973), jo filmski režiserji ves čas angažirajo. Najboljša na platnu naj bi bila po mnenju mnogih filmskih kritikov kot Roza v filmu Živojina Pavlovića Let mrtve ptice (1973).
Raje bi plesala
Celotno njeno življenje je bilo sestavljeno iz naključij, pravi igralka danes: »Če nimaš v sebi nekega izjemnega klica, za kar bi hotel delati in živeti, potem se pač vdaš v to, kar ti prinese življenje.« Želela je študirati medicino, se pridno učila latinščine in razmišljala, da bo lahko zdravila ljudi. »Če pa bi v umetnosti sama odločila o tem, kaj bom počela, bi me pritegnil samo ples.« Zato se je tudi stkalo tako globoko umetniško prijateljstvo med njo in našim plesnim nestorjem Pinom Mlakarjem, njenim svetovalcem za odrski gib.
Tako v igralstvu kot v plesu se umetnik izraža skozi telo in »telo je inštrument, skozi katerega izpoveduješ. Pravzaprav nikoli nisem dosti premišljala o tem, kaj moram na odru ali pred kamero storiti, da bom dosegla neki učinek. V Drami je bila le beseda tista, ki je bila bistvena. Tudi telo, seveda, ki pa mora biti vedno v sozvočju z govorom.«
Medtem ko ples, ki ne govori z besedo, pripoveduje zgodbo skozi vsako gesto, gib, vsak korak in obrat. Ravno Pino Mlakar je bil po njenem mnenju v tem neverjeten: »Spomnim se njegovih baletov, recimo Vrag na vasi, s kakšno lahkoto so bile te zgodbe izražene – samo z glasbo, s plesom in telesom.«
Film in gledališče
Film igralca nedvomno bolj razgali kot gledališče, se strinja. »Kamera je huda reč, vsaj zame, vedno sem se je bala. Je neusmiljena – ali te sprejme in te spremlja ali te odbije. Imela sem občutek, da moj obraz ne pove, kar bi moral, in redko sem bila zadovoljna. Vedno sem si tudi predstavljala, da morajo biti za kamero lepi obrazi, fotogenični ljudje. Nedvomno pa moraš biti pred kamero do konca pošten, povedati to, kar je, kajti kamera razgali prav vse.«
V gledališču je nekoliko drugače, razmišlja: »Stojiš na odru, neposredno pred ljudmi, si z njimi, in upaš, da so tudi oni s teboj. V bistvu veš, kdaj ste v sožitju. Če nisi povsem pri stvari, se to čuti in ne da se prikriti. Priložnost je izgubljena. Spomnim se predstav, s katerih sem šla in si govorila 'ja, ja, ja... to je bilo to, smo se razumeli'; kdaj pa sem poslušala, da sem preveč samokritična, da ves čas kompliciram. Ampak šlo je zgolj za odgovornost do tega, kar moram povedati, za odgovornost do gledalcev.«
Pravi tudi, da si nikoli ni želela vlog lepih in dobrih oseb, vedno so jo zanimali močnejši, kompleksnejši značaji, četudi negativni. »Vsak človek nosi v sebi vse odtenke, temnega in svetlega.«
O prijateljstvih in družini
Spomni se Marije Nikolajeve Nablocke, ruske igralke, ki je nanjo kot karakterna igralka naredila velik vtis, pa Mile Kačič, kako sta jo brezpogojno objeli in sprejeli, ko je prvič prišla v Dramo. Prijateljstvo med njimi se je poglobilo, sploh z Milo Kačič je bilo brezpogojno in je trajalo vse življenje, do prijateljičine smrti. Posebno prijateljstvo jo je povezovalo tudi z lani preminulo Štefko Drolc.
Prijateljstva so se danes nedvomno spremenila, vzdušje je drugačno, razmišlja Mežanova. Ko hodi po ulicah mesta, opaža, da se ljudje ne pozdravljamo več pristno, se ne ustavljamo. »Vsak zre v svoj mobilni telefon ali pa se mu mudi. Ne gledamo se več v oči, ne pogovarjamo se več dosti. Tega me je strah. Pri 93 letih je za mano že marsikaj, težko pa mi je za mlade, ko se morda niti ne zavedajo, kako pomembni so spontani, iskreni dotiki in pogledi, povezani s čustvi. Svet vidim v nekem globalnem krču, kot bi čakali, da pride nekdo in ga reši.«
A ko pogleda nazaj, je najbolj ponosna na družino, na svoje tri otroke, ki so, kot pravi v smehu, tudi prišli »spontano«. Izpolnili so se v znanosti, a so še vedno ljubitelji gledališča in umetnosti. Tudi soprog je bil znanstvenik. »Moje nasprotje torej, tako da je večkrat, ko sem začela jamrati, rekel: 'Ja Ivanka, kaj je s tabo?' Kar ni mogel razumeti, kaj je to moje čustveno nihanje sem in tja, pa solzice in smeh naenkrat; čeprav je to vzel v zakup.«
Te dni je postala častna meščanka Ljubljane. Nagrad je dobila že veliko, med drugim nagrado Prešernovega sklada, Sterijevo nagrado, Borštnikov prstan, nagrado bert za življenjsko delo na področju filmske igre, vesno za stransko vlogo v filmu Vztrajanje. A največja nagrada zanjo kot igralko je ta, ko jo nekdo, ki ga ne pozna, ustavi in ji reče, da jo je videl v Cvetju v jeseni in da je ne bo nikoli pozabil. »Veste, to je zame nagrada, če se me nekdo spomni po vlogi. Ker to pomeni, da je bilo vredno, kar sem delala; zato ker sem nekje v ljudeh, v njihovem spominu.«
