Dokumentarna uprizoritev Stampedo, ki nastaja po zasnovi in scenariju Varje Hrvatin ter v soavtorstvu celotne ustvarjalne zasedbe, premiero pa bo doživela jutri ob 19. uri v Štihovi dvorani Cankarjevega doma, si za svoje osrednje sidrišče jemlje vprašanje varnosti v sodobni družbi ter širše odgovornosti za njeno zagotavljanje. »Predstava v osnovi vsebinsko izhaja iz raziskovanja človeških stampedov v zadnjih desetletjih – ti se najpogosteje primerijo na velikih množičnih dogodkih, kot so recimo romanja, toda tudi na različnih manjših prizoriščih, kakor je bil to nedavni primer stampeda v klubu v makedonskih Kočanih,« pojasnjuje Varja Hrvatin. »Po eni strani nas je tako zanimal sam mehanizem nastanka stampedov, torej dinamika dogajanja v množici, po drugi pa tudi širši razlogi zanje.«
Velika večina sodobnih stampedov se je zgodila v okoliščinah, kjer ni bilo ustrezno poskrbljeno za varnost, ugotavlja, bodisi zaradi pohlepa ali malomarnosti. »Preveč prodanih vstopnic, preveč ljudi na pretesnem prostoru, premalo zasilnih izhodov ali varnostnikov – to so le nekatere oblike zanemarjanja varnostnih predpisov, na katere naletimo ob stampedih. In skoraj vsakič se izkaže, da so organizatorji vedeli, da ne izpolnjujejo varnostnih standardov, pa so dogodek vseeno izvedli, ali da so bili pristojni organi seznanjeni z neprimernimi razmerami, pa niso ukrepali.« Strokovna sodelavka pri predstavi Eva Gračanin dodaja: »Pri stampedih se nenehno ponavlja isti vzorec, ki sestoji iz pomanjkanja odgovornosti institucij in dajanja prednosti dobičku pred skrbjo za ljudi.«
Med preplahom in pomočjo
Skozi premislek o pomenu varnosti se stampedo izkazuje tudi kot neke vrste simptom družbe, ki postavlja dobiček in politične interese pred dostojno življenje vseh, meni Varja Hrvatin. »Vendar pa v predstavi ne govorimo le o slabih stvareh; pri vseh stampedih se je recimo pokazalo tudi, da so ljudje izrazito pripravljeni pomagati drug drugemu ter da se v okoliščinah, kjer bi pričakovali, da bo prevladal goli nagon po preživetju, prebudita tudi solidarnost in osebna odgovornost. Zato moč množice ni nujno uničujoča, temveč lahko skozi sodelovanje privede tudi do spremembe na bolje.«
V uprizoritvenem pogledu predstava združuje dokumentarno gradivo in interaktivne postopke v nekakšno rekonstrukcijo stampeda; z gibalnim, vizualnim ter zvočnim materialom poskuša ustvariti občutek stampeda v prostoru in skozi prepletanje različnih medijev preizprašuje razsežnosti gledališkega dogodka kot takega, hkrati pa skozi interakcijo z občinstvom (kar je tudi stalnica projektov Varje Hrvatin) preverja potenciale sodelovanja in soodgovornosti. »Predstava je nastala v izrazito kolektivnem avtorskem ustvarjalnem procesu,« še poudarja avtorica zasnove; podobo uprizoritve tako bistveno določajo avtorska glasba in oblikovanje zvoka Gašperja Lovreca, oblikovanje prostora in videa (Urša Čuk - Rastrlab), tehnična zasnova (Jurij Smrke), koreografija (Ena Kurtalić), oblikovanje svetlobe (Domen Lušin) ter kostumografija Lee Culetto, ki je ob tem oblikovala tudi projekcijske površine, nosilke dogajanja pa so igralke Ajda Pirtovšek, Živa Selan in Miranda Trnjanin.
