Peter Boštjančič, letošnji dobitnik Borštnikovega prstana: Zakaj ne bi smel biti levičar, če sem veren?

Dolgo sva govorila, bilo je mnogo digresij, intimnih spominov, ki niso vsi za javnost. Pogosto so solze zalile njegove bleščeče, zmeraj malce vlažne oči. Nekam umirjeno, skoraj spravljivo je deloval. Prejšnja leta so bili pogovori z njim polni ostrine, kritičnih osti. Zdaj je tega manj. Še vedno pa je neposreden in s tisto značilno barvo glasu z žlahtnim patosom, danes tako redkim. Vse življenje piše dnevnik, čistil se je z njim, pravi. Nikoli ga ne bo dal v javnost.

Bil sem nezakonski sin, rojen te oktobrske dni 1952. doma, v Ulici heroja Bračiča 15. Tistih prvih šest let me je zaznamovalo. Deležen sem bil neverjetne ljubezni stare matere in starega očeta. Mislim, da sta mi dala preveč emocij. Včasih me motijo, ko jih ne znam kontrolirati. A takšna sta bila. Če ne bi dobil tiste ljubezni, bi bil danes verjetno malo prizadet. Bila sta neverjetno skromna in hvaležen sem jima. Materi ni bilo lahko takrat, kasneje se je poročila. V prvem razredu sem bil še Krošl, v drugem Boštjančič. Moj ded je bil hrust, Maistrov borec, šest let je bil v Kraljevini Jugoslaviji graničar na meji v Gevgeliji. Edini pismen tam. Ni prenesel neresnice, težko bi mu bilo tudi danes. O mnogočem si danes ne upam niti govoriti, ni bilo dela, hrane. Prišel je celo tako daleč, da je hotel skočiti z mosta v Dravo, za roke je držal mojo mater in strica. A življenje je zmagalo. In vedno je ohranjal ljubezen do vseh. Ko je njegov sin, moj stric Sandi Krošl, igral v Slovenski Bistrici predstavo Podstrešje Janeza Žmavca z Grubarjem in Kjudrovo, je ded vstal med predstavo in rekel: »To ni moj sin!« Seveda so predstavo prekinili. In kasneje nadaljevali, a Sandi mu tega ni zameril. Ata je večkrat govoril »mi lahko živimo brez gledališča«, Sandi pa mu je vedno govoril »ata, tudi to rabimo«. Je pa ded ogromno bral, Gogolja, Cankarja, bil je tudi oskrbnik pri Izidorju Cankarju v Ljubljani, kjer je dolgo živel. Tudi Finžgarja je selil kot postrešček. Izučen je bil za tekstilca, delal je v MTT-ju. Vedno mi je pravil, da naj berem Tarasa Bulbo pa Gorkega in Cankarja. Še vedno sem vsak teden na grobu pri njima in se pogovarjamo.

Bil je neverjeten. Ko sem prišel k njemu na izpit, me je najprej vprašal, kaj je umetnost. Odgovoril sem, da ne vem. Rekel mi je »jaz tudi ne«. Potem sva se pogovarjala eno uro sproščeno in dal mi je devetko. Tisti, ki nima samorefleksije, nima pri meni kaj iskati, je pravil. Vozil je amija in vedno govoril: »Če bi hotel imeti mercedesa, bi moral biti v drugi službi.« Zelo rad je imel film, srečeval sem ga v Kinoteki. Kako sta se režala z njegovo spremljevalko. Javno sta se zelo dajala z Josipom Vidmarjem. Včasih nam je na predavanjih rekel: »Še gospod predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti ne razume, kaj jaz zastopam.« Bil je spoštljiv, brez cinizma, danes tega ni več. Vseskozi me je vodil Bog. Če ne bi dal skozi tistega kontakta s Pirjevcem, če ne bi bilo tistega prvega leta začetnega študija, bi mi nekaj zelo manjkalo.

Maribor je bil, če se spominjam, neverjetno toplo, živo mesto. Tukaj smo se izpostavljali, kregali, branili svoja stališča. Dosti sem se družil z Vladimirjem Gajškom, zanimiv je bil, Baudelaira je na pamet recitiral v francoščini. Jože Zupan je bil moj mentor. Kasneje, po akademiji, smo se družili z Zupanom in Franom Žižkom. Prijatelja sta bila. Skupaj smo hodili na Piramido. Tega danes nihče ne ve, kakšno težavo je imel Žižek z vero. Strašno iskren je bil, vseskozi je hotel, da mu razložim. Bil je kritičen do vseh mojih vlog. Nekoč me je kritiziral, da sem sprejel vlogo Matička v režiji Vita Tauferja. Dal mi je Gallusa za igrat v TV-nadaljevanki, čeprav so Ljubljančani zahtevali ljubljanskega igralca. Pa je vztrajal. Jože Zupan je bil partizan in šele mnogo kasneje sem zvedel od jezuita Franca Cerarja, s katerim sem tudi dolgo prijateljeval, da ga nekaj muči. Cerar mi je povedal, da je bil Zupan veren, ampak jehovec. Oba s Cerarjem sta imela travmo iz partizanov. Žižek pa ni bil v partizanih, ampak je bil v delovnem taborišču na Nemškem in je delal v teatru kot scenski delavec. Gledal je slovitega nemškega igralca Gustafa Gründgensa v Faustu kot Mefista. Govoril mi je o njem, kasneje je postal nacist, izdajal je prijatelje, pred tem pa je bil komunist v Hamburgu. Nazadnje je leta 1965 naredil samomor. Dejansko je bil satanska figura.

Name je naredil najmočnejši vtis Stane Sever, ki je tri tedne pred smrtjo v Stari dvorani v Mariboru igral Dostojevskega. V Mariborski knjižnici je bil pogovor z njim. Dvorana je bila polna. Tragedijo je doživel, skregal se je z institucijo, odšel iz Drame in ustanovil Teater enega. Na tistem večeru nas je pretresel. Rekel nam je, da nam, Slovencem, manjka ljubezen do teatra. Umrl je v Ribnici na Pohorju, med predstavo, 56-leten.

Nekaj najbolj groznega, stresnega so ti izpiti. V moji komisiji so bili Jerman, Juvanova, Korun, Mlakar, Šedlbauer, Kosmač, Pretnar in drugi. Kakih petnajst jih je bilo v tisti mali akademijski dvoranici in so se izživljali nad nami v slogu »daj, bodi deževnik«. Imel sem pripravljene odlomke iz Umora v katedrali T. S. Eliota pa Hamleta, Cankarja in Prešerna. Videl pa sem prvi trenutek, da mi je bil najbolj naklonjen Mile Korun. Kasneje sva imela spor v Celju, ko je režiral Shafferjev Gorgonin dar. Tekst sem dobil prepozno za tako kompleksno vlogo in sem zavrnil. Veno Taufer ni dal prevoda, ker mu direktor ni plačal. Bila je res težka vloga. Ko sva se čez petnajst let srečala na Borštnikovem, prišel je s študenti akademije v Maribor, sva se objela. Bil je res gledališki mojster. Kosmač je prišel v spor z akademijsko nomenklaturo in cel njegov letnik so nas kaznovali s peticami. Dejal nam je, da so s tem kaznovali njega. V letniku sem bil skupaj z Milado Kalezić in danes že pokojnima Miro Lampe in Marjanom Trobcem.

Absolutno. Hamlet me je zaznamoval, me tudi malo onemogočil. Preveč sem brskal po njem in prišel do globin, iz katerih se je težko izviti. Vse je v njem, odnos z materjo, do teatra, oblasti... Kako genialna je tista misel o publiki: imejmo raje enega pametnega gledalca, ki razume, ne celega avditorija, ki ne razume. »Kaj mislite, da lahko igrate name? Na flavto lahko igrate, na mene ne,« pravi Rozenkrancu.

Težko govorim o svojih vlogah. Spominjam se procesa, potem pa nimam več spomina. Meni so bile vse vloge dane, to je bil čudež. Nikoli nisem za nobeno vlogo prosil, je predlagal. Vili Ravnjak me je iz Maribora zaprosil, da bi nastopil v Metastabilnem gralu, ko sem bil v Celju. Dovolili so mi in potem sem za tisti vlogi nadvojvode Viscontija in Ivana Marojevića dobil Borštnikovo nagrado občinstva in nagrado Prešernovega sklada. To je bila predstava, ki je bila mejnik. Imel je drugega režiserja v mislih, a nisem se strinjal in našel je Jovico Pavića v Novem Sadu, ko je šel na Sterijevo pozorje.

Jaz sem rekel Celje. Odločitev je bila prava, lahko sva se razigrala, delala na sebi od začetka. V Celje so prihajali režiserji, dramaturgi, scenografi iz cele Jugoslavije. To je omogočil že Bojan Štih. Rad je imel teater. Dal mi je celo štipendijo, hodil je na akademijo gledat produkcije. Kot kak lovec na talente. Potem je Celje zapustil in prevzel mariborsko gledališče, a tukaj je bil nesrečen. Ko me je prvič poklical v Celje in me tam pričakal kot Napoleon, mi je dal štipendijo. Moral sem mu poslati svoje ocene za utemeljitev štipendije. V tretjem letniku so bile precej klavrne, a Štih mi je rekel, da me je gledal in da niso pomembne. Sploh ga ni zanimalo, koliko mi je dala Lojzka Žerdin za gib, Mlakarjeva pa za govor. Ko sem odprl tisto mapo z ocenami, je pisalo, da profesorji jamčijo, da lahko nadaljujem letnik, sicer bi po statutu moral leteti. Če si padel iz dramske igre, giba ali govora, si odletel. Pa me je spet rešil Bog. V četrtem letniku pa mi je prav Lojzka Žerdin dala študentsko Prešernovo za Hamleta, ki sem ga delal nemega. Vse je bilo zapleteno.

Štih me je hotel najprej v Celju, potem pa še v Mariboru. Takrat nisem šel.

Tudi Igor Lampret je bil sijajen umetniški vodja. Teater je vohal. V Celju si lahko delal na sebi, ker so bili repertoarji zelo premišljeni glede na potencial igralskega ansambla. Mnogim igralcem je hišni režiser Franci Križaj ponudil več možnosti, četudi v prvo niso bili uspešni. Bil je duša hiše. V Celju so delali res sijajni režiserji tistih časov: Dino Radojević, ki je delal Hamleta v Dubrovniku z Radetom Šerbedžijo, Ljubiša Ristić je delal tri, štiri predstave v Celju, pa Janusz Kica, Damir Zlatar Frey, Šedlbauer, Mlakar, Jovanović, Korun.

Res je, enako mislim. Kaj pomeni poslovilna predstava? Zdaj delam kneza v Romeu in Juliji z Acom Popovskim.

Moral sem ustanoviti društvo, ker mešanje profesionalcev in ljubiteljev birokratsko tedaj ni bilo možno. Vseskozi so mi očitali, kaj počnem. Tudi hči ene od igralk profesionalk mi je očitala, zakaj mešam profesionalne igralce z amaterji. Pa saj so Fellini, Visconti in Stanislavski že to počeli, mešali naturščike s profesionalci. Rado Pavalec, Milena Muhič, Anica Sivec, Ivo Leskovec so izjemno radi delali z amaterji. Muhičeva je imela celo predavanja. Klet v Narodnem domu smo si sami sčistili. Igrali smo tudi v zaporu. Čehova smo igrali v zaporih, Medveda in Snubača. Kako so uživali in se vživeli. Vadili smo po kleteh in res smo se morali marsičemu odpovedovati. Nobene materialne koristi ni bilo, a danes mi je največja nagrada, da nekateri med njimi hodijo v teater in berejo, česar prej niso. Bili so vseh mogočih profilov.

Psihološka radirka je odličen izraz. Puščavnik sem, kar odšel sem. Dvanajst dni po Alpah in sem presekal, se nadihal in obnovil. Pa vera mi je vseskozi pomagala. Nagovorjen sem bil že kot otrok. Moji bližnji so bili vsi ateisti, starša nista bila v partiji, jaz pa sem bil v ZK. In tega ne razumejo. Ne razumem, zakaj ne bi smel biti levičar, če sem veren. Ne gre mi v glavo, jaz sem marksist in vernik.

Vem, da smo ljudje različni. Najraje primerjam te občutke z van Goghom ali Gauguinom, oba sta bila tudi neverjetno verna, Vincent je bil tudi pastor. Vsi imamo temne plati, ki jih ne obvladamo. Ali Srečko Kosovel, utemeljen je na bolečini. Ljuba Tadić je rekel nekoč, da ne more igrati z nekim igralskim kolegom – »jer nema patnje«. Preveč frivolen se mu je zdel. Ta bolečina ti je dana, ne bi je rad imel. Komična distanca mi je olajšala to pezo.

Ko sem delal Hamleta z Vido Ognjenović, sem prosil Borisa A. Novaka in tedanjo njegovo ženo, ki je bila anglistka, da smo šli skozi originalni tekst. Župančič je marsikje omilil kakšno besedo. Denimo prasca je pretvoril v backa. Ogromno je tega. Šel sem v izvirnik in se zavedal, da je dramatikova roka božja roka. Vedno sem raziskoval ves kontekst vloge. Ko smo delali Gorkega Na dnu v Studiu Gledališče, sem povabil neko Rusinjo, da nam je malce približala svoj ruski aspekt do tega dela in avtorja. Med študijem prihajaš vseskozi v stik z avtorjem. Z nami je, četudi je že pol stoletja mrtev. Ko smo v Studiu Gledališče delali Uga Bettija, bil je tožilec in je dramo Zločin na Kozjem otoku napisal po resničnih dogodkih, je njegov duh zaživel med nami.

Ne, žal ne. To vlogo sem si zmeraj najbolj želel. Bil sem marsikaj v Cankarjevih dramah, a Jermana bi si zares želel. Čeprav dobro je tako, kot je bilo. Nikoli nisem sam prosil za vloge, s tem naj se ukvarjajo drugi. Tudi prstan je prišel tako nenadejano.

Klicali so me, da bi se pridružil kolesarjem v Ljubljani. Čutim z njimi, jih spoštujem, a ne najdem rezona. Ne vem, kakšen hasek je od tega. Princ teme je zmeraj tri korake pred nami. Mislim, da je pot drugačna. Cenim kolege, ki protestirajo pred ministrstvom, a nisem del tega. Nikoli nisem bil v čredi.

S Celjem smo obredli vse od Črne do Krškega. Avtobus je bil včasih mrzel, slačili smo se v neogrevanih prostorih in neogreti odhajali na oder. Igrali smo v zadnji vasi, krasna izkušnja, srečanja s preprostimi ljudmi. Včasih, ko pogledam nazaj vse svoje vloge, se mi zdi, kot da to nisem bil jaz. Kdaj sem vse to zmogel? Kdaj sem sploh kaj živel zunaj teatra? Družina je seveda trpela. Milada je mnogo več žrtvovala od mene.

Absolutno bi Maribor moral imeti več teatrov. To je stvar politike. Primerjalno z Ljubljano je res premalo. Lahko bi imeli en Glej, eno Pekarno, tudi mestni teater. Jaz sem poskušal s Studiem Gledališče, a ni šlo. Poklical sem Matjaža Latina, Sama Strelca, govoril sem z njima, da bi ustanovili alternativni teater SNG. V nacionalni hiši ne moremo odigrati vseh žanrov, vseh form. V Mariboru imamo odličen ansambel, samo treba ga je animirati. Stalno bivališče sem imel celo življenje v Mariboru. Zame je najlepše mesto na svetu. Ko pridem iz Izraela, Sirije, Nemčije, onemim, ko se vrnem.

Ne, ne, res je. On ne pozna Maribora. Lepši je od Ljubljane. Stoprocentno.