Znamenita Evripidova igra Trojanke, v kateri je zadnji (ter »najmodernejši«) od velikih starogrških tragedov zarisal zamolčano stran vojne, ki je iz herojskih zgodb o zmagovalcih običajno izpuščena, je v sodobnem času doživela več filmskih, literarnih in odrskih priredb, postala pa je tudi izhodišče nove uprizoritve, ki je nastala s sodelovanjem Mestnega gledališča ljubljanskega (MGL) in AGRFT, kjer bo danes ob 19. uri premierno uprizorjena v okviru programa Abonma 80, zasnovanega ob 80. obletnici akademije. V soboto ob 20. uri bo sledila še premiera na Mali sceni MGL.

Priredbo za tokratno uprizoritev sta na podlagi Evripidove tragedije v prevodu Jere Ivanc pripravili režiserka predstave Maruša Sirc in dramaturginja Tajda Lipicer, pri čemer sta se oprli tudi na druga dramska in epska dela, ki izhajajo iz mita o trojanski vojni. Kot pristavlja direktorica in umetniška vodja MGL Barbara Hieng Samobor, so se sicer na začetku dogovarjale, da bi v uprizoritvi odseval tudi današnji čas, v katerem lahko spremljamo podobne grozote, kot jih obravnava 2500 let staro besedilo, vendar pa se za neposredno aktualizacijo gradiva iz vrste razlogov nazadnje niso odločile. Evripid v Trojankah v ospredje postavlja preživele ženske na premagani strani ter srhljive usode, ki so njih in njihove bližnje doletele po koncu spopadov: Troja je opustošena, razdejana, na pogorišču nekoč mogočnega mesta pa so kraljica Hekaba, njena hči Kasandra, Hektorjeva žena Andromaha in druge razpete med žalovanje ob izgubi ljubljenih in uničenju doma, nepopisno krutost zavojevalcev ter lastno negotovo prihodnost.

O krivdi in odgovornosti

»Grozovitosti, ki smo jim priča v Trojankah, so zelo podobne tistim, ki jih lahko spremljamo v Gazi in drugod, vendar zgodb resničnih ljudi z današnjih vojnih žarišč nisva želeli prepletati z mitološko predlogo in jih na ta način banalizirati,« pojasnjuje režiserka Maruša Sirc. »Tako sva se odločili, da ostaneva v okvirih mita, pri tem pa se osredotočiva na vprašanje krivde in odgovornosti,« pristavlja dramaturginja Tajda Lipicer. »Povod za trojansko vojno je bila morda res tako imenovana ugrabitev Helene, toda spopad se je skozi različne dogodke in opozorila napovedoval že veliko prej – vojni bi se torej dalo izogniti, vendar so šle odločitve nosilcev moči v drugo smer.« Nesmisel vojne se tukaj izkazuje tudi v razkoraku med domnevno upravičenostjo njenih ciljev in nepopravljivostjo trpljenja, ki ga povzroča.

Med drugim naju je zanimalo, kako se danes najbolje lotiti starogrške tragedije, v kateri se nič ne zgodi pred gledalcem, temveč za vse izvemo na podlagi pripovedovanja.

Maruša Sirc, režiserka

Uprizoritveni jezik se sicer napaja v estetiki antike ter starogrških uprizoritvenih konvencijah, ki pa jih poskuša preobrniti s sodobnimi postopki. »Med drugim naju je zanimalo, kako se danes najbolje lotiti starogrške tragedije, v kateri se nič ne zgodi pred gledalcem, temveč za vse izvemo na podlagi pripovedovanja zbora ali katere druge osebe,« še pripominja Maruša Sirc. Scenografijo je zasnovala Lucija Zucchiati, kostumografka je Nina Čehovin, avtorica glasbe pa Laetitia Kiki. »Ta predstava je zame krik upora proti vojnam in nasilju. Svojo vlogo doživljam izrazito osebno, toda brez tega je sploh ne bi mogla odigrati,« poudarja Mirjam Korbar, ki nastopa v vlogi Hekabe. Igrajo še Tjaša Železnik, Mojca Funkl, Ajda Pirtovšek, Staša Popovič in Ela Potočnik.

Priporočamo