Ambicija je jasna in legitimna. Manj prepričljiv pa je gledališki učinek te razgradnje, ki se skozi večer vse prepogosto ujame v enakomerno stanje brez izrazitejšega razvoja.
Predstava se odpre v zatemnjenem, abstraktnem prostoru, ki ga je zasnoval Lin Japelj. Scenografija učinkovito vzpostavi občutek mitološkega podzemlja kot prostora vmesnosti, brez jasnih orientacijskih točk. Vredna pohvale je tudi izjemna lučna zasnova Andreja Hajdinjaka, s pomočjo katere se zatemnjeni prostor ne spremeni v mrtvo temo, temveč v natančno modelirano podzemlje. Scenografska odločitev je smiselna in konsistentna, vendar že v začetku nakaže tudi temeljni problem uprizoritve: prostor ne deluje kot aktiven partner dogajanja, temveč predvsem kot atmosfera. Ostaja ozadje, ki se skozi večer bistveno ne spreminja in ne vstopa v odnos z igralci ali dogajanjem.
Režija Jana Krmelja besedilo očitno razume. Ve, da predstava gradi na ponavljanju in vračanju ter da je ključen premik v tem, da Evridika noče več biti »izgubljen objekt« mita. A režijska izvedba pogosto ostane na ravni prezentacije. Slišimo natančno izrečeno besedilo in gledamo premišljene, estetsko dovršene podobe, vendar se med njimi redko vzpostavi resen konflikt. Ni spremembe razmerij, ni trenutka, ko bi se pritisk začel stopnjevati in bi gledalec začutil, da je v igri odločitev, ki bo imela posledice za like na odru. Uprizoritev je tako vizualno celostna, a gledalec ostaja predvsem opazovalec, ne udeleženec.
Takšen pristop določa tudi druge uprizoritvene plasti. Video projekcije in kamera Gašperja Torkarja so pomemben del predstave. Posamezni kadri so vizualno močni in natančno komponirani, zlasti bližnji plani obrazov. Tehnološka in vizualna plast delujeta brezhibno, a prevzameta preveč prostora. Projekcije hitro postanejo glavno polje zaznave, živo dogajanje na odru pa se ob njih umakne v ozadje. Namesto da bi video razrahljal pogled ali ga problematiziral, ga pogosto centralizira. Tudi tu element deluje samostojno, brez trenja z drugimi uprizoritvenimi sredstvi.
Igralska zasedba nastopa predvsem kot kolektivni nosilec govora. Dikcija je jasna, izrekanje natančno, a telesa večinoma ostajajo statična. Igralci ne gradijo razmerij ali situacij, temveč besedilo posredujejo kot niz misli. Takšen pristop je v skladu s konceptom predstave, vendar ima svojo ceno: gledališka energija ostaja nizka, čustveni vložek pa omejen.
Koreografija Iztoka Kovača temelji na ponavljajočih se vzorcih kolektivnega gibanja. Gibalni material jasno ponazarja izčrpanost in ujetost v sistem, vendar se skozi večer bistveno ne razvije. Ker se koreografski jezik ne stopnjuje ali spreminja, ponavljanje postopoma izgublja svojo izrazno moč. Podoben učinek ima glasba Saša Vollmaierja, ki z atmosferskimi zvočnimi plastmi podpira razpoloženje, a redko deluje kot samostojen dramaturški element ali sprožilec prehoda. V nekem trenutku postane zgolj spremljava, ne pa aktiven del gledališkega dogajanja.
Prav zato je toliko pomembnejši segment, v katerem se predstava odpre proti Virginii Woolf, Sylvii Plath in Sarah Kane. Tu se pokaže, kaj je v besedilu Urše Majcen v resnici najmočnejše: sposobnost, da mit prevede v kulturno-politično vprašanje skrbništva nad pomenom ženskega življenja in smrti. Besedilo je tu najbolj zgoščeno in hkrati najbolj preprosto, s tem pa se omogoči, da govor sam nosi težo, brez dodatne vizualne ali režijske razlage.
V tem prizoru se uprizoritev prvič zares prevede tudi v gledališki dogodek. Posamezni elementi – govor, gib in kamera – se povežejo v proces, ne zgolj v stanje. Ponavljanje v tem segmentu ne izravnava pomena, temveč ga stopnjuje; gledalec dobi občutek, da ima beseda posledico, in prav ta trenutek jasno pokaže, da predstava premore potencial za večjo dinamiko, kot si jo sicer dovoli.
Kot celota Orfej in Evridika deluje kot premišljen in dosleden projekt, ki pa ostaja ujet v lastno zadržanost. Uprizoritev ni spektakel, temveč vizualno celostna kompozicija, v kateri posamezni elementi delujejo vsak zase, ujeti v isto logiko ponavljanja. Namesto da bi jih režija spravila v produktivno trenje, jih poravna v enoten tok. Rezultat je predstava, ki jo je mogoče razumeti in analizirati in ki je vizualno lepa, težje pa jo je zares doživeti.