Lirična operna tragedija v dveh dejanjih italijanskega romantičnega skladatelja Vincenza Bellinija (1801–1835) Capuleti in Montegi, za katero libreto je napisal Felice Romani, je nastala po Shakespearovi znameniti tragični veronski ljubezenski zgodbi o Romeu in Juliji, a v nasprotju z literarno verzijo govori le o zadnjem dnevu življenja najslavnejših ljubimcev. Opero preveva vzdušje melanholije, toda brez legendarnega »balkonskega prizora«. Prvič so jo uprizorili v beneškem opernem gledališču La Fenice spomladi 1830, nocoj pa po dolgem času premierno tudi na odru SNG Opera in balet Ljubljana.
V ljubljanski Operi so režijo Bellinijeve opere zaupali belgijskemu režiserju Franku Van Laeckeju, ki je pri njih že uspešno režiral opere Katja Kabanova, Lucija Lammermoorska in Devica Orleanska. Postavil jo je na način drzno in brez koncepta. »Zelo sovražim besedo koncept, ker se potem predvsem v glasbenem gledališču pozablja, da obstajajo tudi pevci, igralci. Moj edini koncept je moja duša. Vodijo me glasba, sama operna zgodba in ljudje, s katerimi sodelujem pri ustvarjanju,« je povedal režiser. »V fotografski studio v Verono leta 1945 Capellio, boter klana Capuletov, povabi svojo družino na portretiranje. V nekem trenutku se zasliši strel, Capuletov sin se zgrudi mrtev. To je trenutek, ko se začne uvertura v opero in se začne pred našimi očmi odvijati zgodba.«
»Hlačne« vloge
Ena od posebnosti opere je, da vlogo Romea interpretira ženska (mezzosopran), kar si je zamislil že skladatelj. Gre za pojav tako imenovanih hlačnih vlog v italijanski operi med 17. in 19. stoletjem, torej ne za provokacijo; preobleke, hlačne vloge in brisanje mej med spoloma so stari kot opera sama, že v baročni operi, na primer v Monteverdijevi mojstrovini Kronanje Popeje (1643), so v vlogi stare dojilje nastopali moški pevci, kot so zapisali v gledališkem listu.
»To je zgodba o ljubezni, nemogoči ljubezni, ki ne zmaga vedno nad vsem. Ne gre torej za prikaz ljubezni med moškim in žensko ali med dvema ženskama,« je povedal režiser. Nuška Drašček, ki bo zasedla vlogo Romea, pa je dodala: »Mezzosoprani se večkrat znajdemo v hlačnih vlogah, je pa prvič, da me je režiser na oder postavil v bistvu kot žensko, kar je bil zame poseben igralski izziv. Všeč mi je njegov pristop.«
Biser belcanta
Dirigiral bo italijanski dirigent Roberto Gianola, ki je prvič gost ljubljanske Opere, del vizije umetniškega direktorja ljubljanske Opere Marka Hribernika namreč je, da vabi dirigente z istojezičnega območja, kjer je neka opera nastala. »Bellinijeva opera je eden najlepših biserov iz repertoarja belcanta in zanimivo se mi zdi, da je nastala zelo hitro, v enem mesecu,« je povedal maestro. »Za ta orkester, ki sicer veliko igra Verdija, zaradi česar je njegov zvok glasen, je bila to dobra izkušnja, saj so se morali glasbeniki tokrat poglobiti v Bellinijev zvok, ki je drugačen. Za nami je trdo delo, a sem zadovoljen, vendarle so profesionalci. Zelo ljubi so mi tudi zbor in solisti te hiše.« Šokiralo pa ga je, da bo orkester (zaradi koronaukrepov) postavljen na oder in nekoliko zamaknjen, »a se zavedam, da se pač moramo prilagajati situaciji«.
Scenograf je bil Philippe Miesch, »ki je mojster ustvarjanja pravih vzdušij, ki si jih želim v svojih predstavah«, kot pravi za svojega dolgoletnega sodelavca režiser Laeck, kostumografinja pa je bila Belinda Radulović.
