Primeri spolnega nadlegovanja v gledališčih in izobraževalnih ustanovah, ki so pred časom močno odmevali v javnosti, so spodbudili okroglo mizo z naslovom Spolne in psihične zlorabe v polju gledališča, študijskih procesov in izobraževanja, ki jo je na festivalu Teden slovenske drame v četrtek pripravilo Društvo kritikov in teatrologov Slovenije (DGKTS) v sodelovanju z Združenjem dramskih umetnikov Slovenije (ZDUS) in Društvom slovenskih avdiovizualnih igralcev (DSI). Kot je omenila predsednica DGKTS Zala Dobovšek, je bil to le eden izmed dogodkov, s katerimi si strokovna združenja prizadevajo izboljšati razmere, ki so trenutno precej pereče.
Izhodišče debate je bila anketa, ki so jo zasnovali v DSI in ZDUS, da bi ugotovili, kakšnim vrstam nasilja so izpostavljeni delavci in delavke v scenskih in avdiovizualnih umetnostih ter študentke in študenti umetnostnih smeri. »K raziskavi nas je spodbodlo razkritje spolnih zlorab na akademiji, a tudi dejstvo, da se na pristojnih ministrstvih, recimo na kulturnem ali šolskem, takšne analize niso lotili,« je pojasnila igralka Iva Babić. »Ta molk institucij je pomenljiv.«
Ni šlo za osamljene primere
»Kot se je pokazalo, problem spolnega nadlegovanja oziroma nasilja v našem gledališkem prostoru vsekakor obstaja,« je prve izsledke ankete komentirala psihologinja Katarina Veselko, ki se posveča preučevanju njenih rezultatov. Vprašalnik je doslej izpolnilo več kot 300 oseb, večinoma so bile stare med 30 in 50 leti, nekaj več je bilo žensk; kar 62 odstotkov jih je med delom ali študijem doživelo takšno ali drugačno obliko spolnega nadlegovanja. Ali natančneje: z različnimi vrstami spolnega nasilja, od neprimernih pripomb do neželenih dotikov ter poskusov posilstva, se je že srečalo kar 78 odstotkov žensk in 39 odstotkov moških, ki so sodelovali v raziskavi. Večina jih teh dejanj ni prijavila, za kar so navajali različne razloge: ker se niso želeli izpostavljati, ker niso hoteli obveljati za »težavne«, a dokaj pogosto tudi zato, ker je bil nadlegovalec (v 91 odstotkih primerov so bili to moški) nekdo, ki je priljubljen in ugleden ali pa jim je bil statusno nadrejen. »Številni, ki doživljajo spolno nasilje, ne zaupajo institucijam, saj imajo občutek, da jih vodijo ljudje, ki so tudi sami nadlegovalci ali pa so z njimi tako ali drugače povezani,« je dodala Katarina Veselko. »Tudi to je razlog, da je prijav malo.«
Kot je pripomnila Tanja Buda iz raziskovalne skupine Rezistenca, ki se je posvečala zlasti spolnemu nadlegovanju na filozofski fakulteti, so bili študentke in študenti, ki so izkušali nadlegovanje, precej nemočni tudi zaradi nedorečenih postopkov, ki sledijo prijavi, ter nejasnih pravnih okvirov. »Treba bi bilo točno definirati, kaj vse spada pod spolno nasilje, saj bi s tem omogočili lažje prepoznavanje neželenih oblik vedenja, ter določiti ustrezne postopke, če do njih pride, kar so medtem ponekod že storili,« je poudarila. »Ravno tako jasne pa bi morale biti tudi posledice, ki jih prinaša nedovoljeno obnašanje.« Če tovrstnih vprašanj ne bomo ustrezno naslovili, bo težko spremeniti stanje, kjer ti, ki doživijo nadlegovanje, namesto o prijavi raje razmišljajo o tem, kako bi se mu v prihodnje izognili.
Nujnost varnega okolja
Na pomen osveščanja je opozorila tudi Barbara Skubic, ki je predstavila prizadevanja sindikatov v FIA (Mednarodna zveza igralcev) za varno delovno okolje; vzpostavljanje varnih prostorov tu ni povezano samo s tehnično brezhibnostjo prizorišč, temveč tudi s skupno zavezo za izogibanje vsem vrstam nasilja, naj gre za neprimerno komunikacijo, psihične pritiske, kot so grožnje ali izsiljevanja, ali spolno nadlegovanje. V DSI so v okviru kampanje Z nami se neha institucije tudi pozvali, naj postanejo varni prostori. »Večina gledališč je odgovorila, da že imajo vzpostavljene protokole, če pride do prijave spolnega nasilja. Vendar so ti protokoli za današnji čas večkrat preozki, saj se nanašajo zgolj na redno zaposlene, ne pa tudi na občasne sodelavce, in le na delovno mesto, ne pa na dogajanje zunaj delovnega časa ali med elektronsko komunikacijo,« je opomnila.
Kot je poudarila Iva Babić, vzpostavitev varnega okolja še ne pomeni, da se gledališče z nekaterimi temami ne bi smelo več ukvarjati. »Tu ne gre za kako cenzuro, ki bi gledališče naredila sterilno, kot menijo nekateri, ampak preprosto za to, da so vsi sodelavci v procesu zaščiteni pred vsemi oblikami pritiskov ali nasilja. Da jim pri njihovem delu ni treba privoliti v nekaj, česar nočejo, pa četudi jih kdo prepričuje, da bo to domnevno v prid njihovi karieri ali umetniškemu rezultatu.«
