Kanadska pesnica, prevajalka, esejistka in profesorica klasične književnosti Anne Carson je znana kot zelo nekonvencionalna avtorica, saj je že s svojo prvo knjigo Grenko-sladki eros (1986), sicer predelavo svoje doktorske naloge, v kateri je združila prevode s poezijo in filozofijo, ponudila nevsakdanji tip lirične esejistike, podobne antičnim klasikom. Pozneje so odmevali tudi njeni romani v verzih (denimo Avtobiografija rdečega) ter različna hibridna dela, v katerih je prepletala kratke pesmi, eseje v verzih, prozo ter prevode starogrških ali latinskih besedil. Precej sorodna večplastnost velja za njeno igro Norma Jeane Baker Trojanska (2019), ki se ohlapno naslanja na Evripidovo tragedijo Helena (ta ponuja malce drugačno različico zgodbe o »lepi Heleni«, po kateri ni ta nikoli odšla v Trojo, temveč je Paris s seboj odpeljal zgolj njen »privid«), pretika pa jo z drobci biografije Marilyn Monroe (kot še enega tragičnega »objekta želje«) ter številnimi literarnimi in kulturnimi referencami.
Hibridni lik
Drama Norma Jeane Baker Trojanska bo v prevodu Tine Mahkota nocoj ob 20. uri premierno zaživela na odru Mini teatra – zrežirala jo je Nina Ramšak Marković, v njej pa igrajo Miranda Trnjanin, Lucija Tratnik in Mia Skrbinac. »Predstava Norma Jeane Baker Trojanska ne govori o Marilyn Monroe, niti ni to predstava o Normi Jeane Baker. To je predstava o oblaku,« pravi dramaturg uprizoritve Milan Ramšak Marković. »Anne Carson se pri tem poetičnem besedilu, navdahnjenem z življenjem največje ženske ikone 20. stoletja, ni ustavila pri fascinaciji, ki jo je Marilyn Monroe vzbujala pri občinstvu – bolj kot slavna igralka jo je zanimala fascinacija sama, način, kako je v bistvo želje vpisano tudi nekaj skrajno uničevalnega, še celo takrat, ko ta ni uporabljena v komercialne namene – ali kot opravičilo za vojno.«
Kot pravi, Anne Carson z vzporednim portretiranjem Evripidove Helene in Marilyn Monroe ustvarja hibridni lik, ki se giblje med Trojo in Los Angelesom, pri čemer pa ne izpostavlja nekaterih možnih podobnosti med obema ženskama, niti se ne osredotoča pretirano na družbene kontekste, v katerih nastaja njuna zgodba. »Kar ostaja, je torej oblak, prostor želje, fantazija, ki sicer ni materialna, kolikor pač 'nima telesa', vseeno pa nosi v sebi težo in moč, da premika druga telesa.« Scenografijo predstave je zasnoval Igor Vasiljev, kostumografijo pa Lara Vouk v sodelovanju z igralkami.
Prva ponovitev bo v Mini teatru že jutri, še ena bo sledila 27. decembra.
