Uprizoritev Prometej '22, ki nosi podnaslov Hommage à Beckett, je po besedah ravnateljice SNG Drama Ljubljana Vesne Jurca Tadel posebna že zato, ker je nastala kot mednarodna koprodukcija treh gledališč – ljubljanske Drame, Madžarskega državnega gledališča v romunskem Cluju in Državnega gledališča Konstanca, prav tako iz Romunije. A hkrati je predstava tudi del širšega mednarodnega projekta Katastrofa, ki ga je ob pandemiji z namenom ponovnega vzpostavljanja prekinjenih vezi spodbudila Zveza evropskih gledališč, v katero je povezanih dvanajst gledaliških hiš iz enajstih držav. »Vse predstave, ki so nastale v okviru tega projekta, temeljijo na starogrški dramatiki, gre torej za nekakšno vrnitev h koreninam evropskega gledališča, ki pa poskuša premisliti izzive sodobnosti,« razloži ravnateljica. Na podlagi antičnih besedil so ta gledališča pripravila sedem koprodukcijskih uprizoritev, ki »večne mite postavljajo v današnji kontekst«.
To velja tudi za uprizoritev Prometej '22, ki sta jo zasnovala dramaturginja Ágnes Kali in (tudi pri nas) znani režiser Gábor Tompa, sicer umetniški vodja Madžarskega državnega gledališča v Cluju, kjer so to predstavo julija tudi krstno uprizorili – za izhodišče so si vzeli mit o Prometeju oziroma Ajshilovo tragedijo Vklenjeni Prometej (to je v slovenščino prevedel Kajetan Gantar), ki so jo dopolnili s kratko dramo Katastrofa Samuela Becketta, sicer režiserjevega priljubljenega avtorja, katere besedilo so rahlo priredili in vključili v celoto. »Z igralsko zasedbo iz različnih držav in okolij smo želeli spregovoriti o temah, ki so nam skupne, v njihovem središču pa je vprašanje položaja intelektualca v sodobnem svetu,« pred slovensko premiero, ta bo nocoj ob 20. uri, pojasnjuje Tompa. V predstavi nastopa šestnajst igralcev iz trojice gledališč, iz ljubljanske Drame so to Igor Samobor v vlogi Prometeja, Eva Jesenovec in novi član igralskega ansambla Domen Novak, vsak od njih pa govori v svojem jeziku – poleg slovenščine, madžarščine in romunščine bo tako v enem od prizorov slišati še angleščino (uprizoritev je seveda opremljena z nadnapisi).
Upor proti manipulacijam
Zgodba o Prometeju, ki je bogovom (torej eliti) ukradel ogenj (znanje) in ga delil s človeštvom (ali pač širšo družbo), za kar je bil kruto kaznovan, je nadvse uporabna metafora za premislek današnje vloge intelektualcev, meni režiser. »Danes smo vsi podvrženi neštetim političnim in medijskim manipulacijam, resničnost je zabrisana, mediji pa dejstva pogosto obravnavajo selektivno in služijo določenemu krogu oblastnikov. V teh razmerah informacijske vojne se je v razdeljenem svetu zelo težko dokopati do resnice. Za kaj takega je treba iti proti prevladujočemu toku – podobno, kot je to počel Prometej. Njegova usoda simbolizira usodo vseh nas in nas obenem opominja, da je treba za resnico včasih plačati izredno visoko ceno.« Dogajanje v predstavi je umeščeno v nekakšen jedrski laboratorij, kamor privedejo vodilne intelektualce, da bi jih mučili z vsemi mogočimi sodobnimi sredstvi, vključno z radioaktivnim sevanjem. »Vsi dobro poznamo primere, ko so pripadniki tajnih služb zastrupili opozicijske politike ali pa jih recimo izpostavili radioaktivnemu sevanju v hotelskih sobah, kot tudi ni skrivnost, kakšna je usoda oporečnikov v avtoritarnih režimih ali pa v diktaturah, zamaskiranih v demokracijo,« še dodaja Tompa. Na mesto nekdanjega antičnega zbora v tokratni uprizoritvi stopajo predstavniki različnih medijev – poročevalci, filmarji, novinarji.
»Mislim, da je zdaj pravi čas, da zgodba o Prometeju, ki je med ljudi dejansko prinesel civilizacijo, znova zaživi na našem odru,« meni Igor Samobor. »V času, ko je svet na robu vojne in se vse okrog nas seseda v prah, ko ne znamo več razbrati niti, kaj je resnica in kaj laž, se moramo vrniti k začetkom in se spomniti, kaj je res pomembno. Razumeti moramo, kaj je bilo pravzaprav Prometejevo darilo in zakaj je bil kaznovan; od njega se lahko ponovno učimo o ljubezni, sočutju in skrbi za drugega, o vsem, kar smo postopoma izgubili.« Nocojšnji premieri bo v naslednjem tednu dni sledil še niz ponovitev.
