Ogromna industrijska zgradba je še pred meseci delovala zapuščeno: gole stene so bile prekrite z grafiti, na grobih, betonskih tleh so na nekdanje tovarniške čase spominjali ostanki železniških tračnic. Vzdušje v minulih dneh pa je bilo že povsem drugačno: ob dolgi steni so zrasle tribune za več kot 250 gledalcev, nasproti njih preprosto gledališko prizorišče, nakazano s črno prevleko na tleh, ki označuje prostor odra, ter dvema stranskima pregradama za zaodrje. Dvanajst metrov visoko dvorano je proti večeru napolnilo žuborenje obiskovalcev, ki so prihajali na ogled komedije Slamnik, s katero v tako imenovani Hali L56 gostuje Mestno gledališče ljubljansko.
Stavba, ki je del nekdanjega industrijskega kompleksa na Litostrojski cesti 56, bo v prihodnjih mesecih ponudila prostor še nekaterim drugim prireditvam, kot so na primer Festival urbane kulture, Slovenski oglaševalski festival in koncert skupine Siddharta, če bo šlo vse bo sreči, pa bo sčasoma postala večnamensko prizorišče za redno izvajanje kulturnih in drugih dogodkov. »Prenova hale bi lahko pomenila tudi korak v smeri revitalizacije širšega območja industrijske cone, s katero bi vanjo naselili kulturne, kreativne, gastronomske in druge vsebine, hkrati pa ohranili spomin na njeno zgodovino – Litostroj je bil navsezadnje industrijski gigant,« pravi Miran Boštic, direktor družbe L56, ki je del celotne zgradbe že pred leti prenovila v poslovne in gostinske prostore. »Do točke, ko bi lahko hala zaživela kot stalno prizorišče za kreativne in umetniške vsebine, nas sicer res loči še kar nekaj administrativnih postopkov, upam pa, da nam bo našo vizijo uspelo uresničiti.«
Nevsakdanja izkušnja
V Mestnem gledališču ljubljanskem so Halo L56 prepoznali kot dobrodošlo rešitev za natrpan urnik ob izteku gledališke sezone. »Že v času zaprtja kulturnih ustanov smo vedeli, da v naših dvoranah tudi po izboljšanju razmer ne bomo zmogli odigrati vseh abonmajskih ponovitev, zato smo začeli iskati dodatne možnosti,« pojasni direktorica in umetniška vodja MGL Barbara Hieng Samobor. Zaradi izpada terminov so morali dve premieri že sicer premakniti na jesen – po odkritju Hale L56, v katero gre lahko tudi v primeru raznih omejitev obiska kar precej gledalcev, pa so se odločili, da sem prestavijo zadnjo uprizoritev sezone, komedijo Slamnik, ki jo je režiral Diego de Brea.
Uradna premiera predstave bo sicer v sredo, vendar pa so jo v tem tednu že trikrat odigrali za abonente. Odzivi obiskovalcev na malce neobičajno prizorišče so na splošno spodbudni: zanimiva je že sama izkušnja predstave v drugačnem okolju, pred halo je tudi prijeten atrij, kjer je mogoče poklepetati pred začetkom, medtem pa opazovati igralce, kako se iz improvizirane garderobe v kostumih počasi odpravljajo na prizorišče.
Iskanje pravega izraza
Komedija Slamnik (1851) velja za najbolj znano delo francoskega dramatika Eugèna Labicha, ki je v njej združil dva najbolj priljubljena odrska žanra svojega časa – vodvil ter »dobro narejeno igro«; v tobogan zmešnjav in zapletov je iz prvega vključil satirične podtone in tipizirane like, iz slednje pa čvrsto dramaturško strukturo ter obvezni srečni konec. »Seveda je to besedilo, ki je bilo v osnovi namenjeno razvedrilu, a to še ne pomeni, da smo se ga lotili skozi lahkoten situacijski humor. Bolj kot karikiranje me je zanimala karakterizacija, grajenje likov prek njihovih hib, pri čemer komično izvira iz značajskih kontrastov, ne pa pretiravanja v igralskem izrazu ali tekanja po odru,« poudarja režiser de Brea.
Čeprav so predstavo pripravljali na domačem odru, je za novo prizorišče niso dosti spreminjali; vseeno pa se je treba velikanski hali pri izvedbi nekoliko prilagoditi. »Ta prostor je precej večji, drugačna je tudi razdalja do občinstva. Pretiravanju smo se že v osnovi izogibali, vendar pa je treba tu odigrati nekoliko bolj ekspresivno; ni dovolj, da zgolj zaviješ z očmi, saj to ne bo prišlo do gledalca,« razloži Jaka Lah, ki nastopa v vlogi gizdalinskega Fadinarda – ta se na svoj poročni dan po spletu okoliščin ukvarja z vsem drugim kot pa z nevesto. »Tudi akustika je drugačna, bolj je treba biti pozoren na odtenke v govoru, pa tudi na glasnost, saj igramo z mikrofoni.« Tovrstne razlike imaš med predstavo ves čas nekje v kotičku zavesti, pristavi Jana Zupančič, ki igra nevesto Helene. »Toda takšnih prilagajanj smo navajeni, tudi na gostovanjih se moramo vselej uravnati glede na pogoje v vsakokratni dvorani. Ko enkrat najdeš pravo mero, ni težav.«
