Menim, da gre v veliki meri za splet naključij ali, če hočete, sreče. Če se ozrem nazaj na vse vloge, ki sem jih v zadnjih letih ustvarila v skrajno raznovrstnih tipih gledaliških predstav, sem lahko samo hvaležna za te priložnosti – in hkrati za možnost, da sem jih lahko po zaslugi sodelavcev tudi izkoristila. Zdi se mi, da bi se v njih še marsikatera igralka enako dobro izkazala. Je pa tudi res, da si, če delaš veliko in različne vloge, bolj samozavesten in sproščen, v nekakšni odrski kondiciji, prilagodljiv, ampak hkrati stabilen. Seveda je lahko meja med dobro kondicijo in preutrujenostjo včasih tanka, toda tu imam srečo, da sem po naravi nekoliko lena, kar mi pomaga, da ohranjam pravo mero. (Smeh.)
Verjetno so vam bili nekateri od teh likov bližje od drugih. Je to sploh pomembno?Zdaj, ko malo bolj spremljam, kako delujem kot igralka, se mi zdi, kakor da bi vsak lik hote ali nehote poskušala približati sebi. Tudi pri liku z jasno psihično strukturo, ki morda ni podobna moji, iščem neko vez: sebe v njem, njega v sebi. Kadar pa imam opraviti s tipom osebe, ki mi je popolnoma neznan, kar je sicer redko, vrzeli v razmerju do vloge najraje zapolnim z domišljijo – to mi je ljubše od posnemanja neke vnaprej naštudirane podobe. Tako je bilo denimo z Lenko v Šeligovi Svatbi, za katero bi v psihološkem smislu verjetno lahko rekli, da ima neko medicinsko diagnozo, vendar me pri njenem oblikovanju ni zanimala njena klinična slika, ki bi jo želela čim bolj natančno poustvariti; to bi se mi zdelo precej zlagano.
Pa sem vam je kdaj zgodilo, da ste se za kako vlogo počutili povsem neprimerni?Seveda, že večkrat se mi je zazdelo, da morda nisem najbolj ustrezna izbira za vlogo, ki so mi jo namenili. (Smeh.) Takšen primer je bila gotovo Antigona – že za vlogo nisem bila prepričana, ali so se odločili pravilno, še manj blizu pa mi je bila zasnova tega lika znotraj predstave, kot si jo je zamislil režiser Eduard Miler – ta skrajnost izraza, performativni egoizem, slepa želja po prevladi in pozornosti, zazrtost v svoj prav, vse to mi je bilo tuje. Sprva sem mislila, da ne bo šlo, a ob pomoči režiserja in sodelavcev sem skozi proces v sebi našla vse, kar sem potrebovala. Podobno je bilo z vlogo Nežke v Matičku, imela sem le peščico komedijskih izkušenj in nikakor se nisem počutila primerno zanjo, toda ob izvrstni ekipi je nazadnje čisto dobro uspela. Ali pri filmu Pod gladino, ko sem bila vse do prvih vaj povsem prepričana, da je meni namenjena vloga zadržane odvetnice, ne pa osumljenke za umor, saj si niti misliti nisem mogla, da bi me lahko kdo sploh videl v vlogi morilke. No, režiser Klemen Dvornik me očitno je. (Smeh.) In to je za igralca pravzaprav najbolj hvaležno: ko nekdo prepozna v tebi nekaj, česar sam ne opaziš, in te k temu izzove. Ena od lepot igralskega poklica je ravno v tem, da lahko v sebi nenehno odkrivaš nove stvari in se spoznavaš v okoliščinah, kakršnih si ne bi nikoli zamislil. Vsaka naslednja izkušnja ti odpira drugačna vprašanja, kar mi je sploh všeč, kajti dokončni odgovori me kar malo plašijo.
Po drugi strani je najbrž lik na neki točki vendarle dokončan?Med nastajanjem predstave se veliko ukvarjam s tem, ali je vloga dovolj točna, ali ustreza temu, kar želimo povedati… Ko pa predstava zaživi, ta negotovost po navadi mine; odgovore nekako že imam in od tam naprej lahko uživam. Toda v vsaki uprizoritvi, naj bo še tako natančno zrežirana, obstajajo razpoke, namenjene le današnjemu večeru: to so drobna mesta, ki jih je treba napolniti vsakič sproti, kar pa lahko storiš na različne načine, odvisno tudi od razpoloženja ali občinstva.
Vse pogosteje sodelujete v avtorskih projektih, ki jih je tudi v institucionalnih gledališčih vedno več, v tej sezoni denimo nastopate v predstavah Izobčenke in 2020. Kako občutite te premike od »klasičnih« igralskih nalog?Te spremembe me nadvse poživljajo. Slovensko gledališče se je v dobrem desetletju, odkar sem končala akademijo, razbohotilo v množico različnih tipov in pristopov k oblikovanju predstave. Mi smo se učili še bolj klasičnega pristopa: analiza dramskega besedila je bila dolga in temeljita, precejšen del vloge se je v bistvu naredilo za mizo, in ko so se začele vaje na odru, so bile stvari v veliki meri že dorečene. Ta dolga priprava mi je zaradi mojega nekoliko sramežljivega značaja dokaj ustrezala; sprva se kar nisem mogla navaditi na procese, ko smo besedilo zgolj prebrali, nato pa smo ga preizkušali kar na odru, češ, naj se stvari zgodijo. Zdaj sem se v tem pogledu že dokaj sprostila. Se mi pa zdi odlično, da avtorski projekti nastajajo tudi v nacionalnih ustanovah, kot je Drama, in da se gledališče tudi sicer ne zapira samo vase, temveč ohranja stik z življenjem. Tako sem še toliko bolj vesela predstave, kot so Izobčenke: institucijam se namreč pogosto očita, da so zaprašene, zadržane do novega, da se v njih nič ne da; toda v resnici je mogoče dandanes v Mali drami videti povsem realistično predstavo, kot so Ljudje, in hkrati zelo posebne avtorske poetike.
Večkrat ste omenili pomen sodelavcev in nekoč ste izjavili, da vam celo bolj kot vaše vloge ostanejo v spominu predstave kot take. Bi rekli, da ste izrazito usmerjeni v kolektivno delo?Vsekakor, zelo sem odvisna od soigralcev, komunikacije z režiserjem in cele ekipe – sploh si ne predstavljam, da bi se lotila nekega projekta, kjer bi vse počela sama, to bi bilo grozno! Tudi sicer sem v procesu osredotočena na to, kar lahko prispevam k celoti; celo če mi neka predstava po tematiki ali zasnovi ni blizu, poskušam slediti režiserjevim zamislim. Skupno iskanje me sila veseli in prav zato sem tako rada del stalnega ansambla; sodelavcev se zlepa ne naveličam, prija mi, ko gremo po predstavi posedet ter poklepetat, pa tudi sicer mi način življenja, kakršnega prinaša služba v gledališču, silno ustreza. Pri čemer me pomirja tudi neka s tem povezana rutina – vse od tega, da ob prihodu pozdravim vratarja, pa do oglasne deske z natančnim urnikom vaj in obveznosti. Morda zveni čudaško, ampak jaz takšen red potrebujem, in samo na tak način se lahko potem na odru prepustim ustvarjalnemu kaosu! (Smeh.)
