Tudi Brane Vižintin, eden najbolj priznanih lutkarjev oziroma igralcev animatorjev pri nas. Dobrih 20 let že ustvarja v Lutkovnem gledališču Ljubljana, oblikoval je več kot 150 glavnih vlog, pred tem je kot svobodnjak z lutkami prepotoval svet in bil soustanovitelj treh različnih neinstitucionalnih poklicnih lutkovnih gledališč. Predaval je animacijo na AGRFT in Umetniški akademiji v Osijeku, še vedno vodi številne lutkovne delavnice in tečaje.
Kot umetnik in vsak nastopajoči tudi sam težko preživlja obdobje koronavirusa. Na predstavi v Festivalni dvorani pred ponovnim zaprtjem javnega življenja se je počutil, kot bi po 14 dneh dobil kozarec vode. Kako vendar ne, nastopa vse od desetega leta in to mu sedaj manjka. Od pomladi je odigral 20 predstav, toliko jih je v normalnih časih v zgolj dveh tednih. »Grozno je, ker je vse prazno. V dvorani, ki sprejme 220 ljudi, jih lahko sedi 38. Ko je konec predstave…« in Brane demonstrira aplavz, ki se sliši kot plosk, tišina, plosk, tišina. »Če si navajen na otroški smeh, je sedaj bolj žalostno. A odzivi otrok so enaki, kot bi jih bilo v dvorani 200. Vseeno jim je, koliko jih je v dvorani. Morda pa je tu razlika in se le odrasli počutimo bolj ločene, ker eden sedi tam dol, drugi tam gor,« razmišlja Brane Vižintin.
Kako pomembna je za igralce energija občinstva, ki sedaj manjka? Jo čutite?
»Seveda jo in da, manjka. Vendar so take in drugačne predstave. Pri enih se bolj ukvarjaš sam s sabo, temu rečemo bolj laboratorijske predstave, ko imaš mizo, se z nečim ukvarjaš, veliko je simbolike, znakov, metafor. Pri tem včasih opaziš ljudi ali pa tudi ne, in če kdo kaj reče, je kvečjemu moteče zate. A v glavnem potrebujmo odziv občinstva.«
Si predstavljate lutkovno gledališče brez občinstva?
»Ne. Gledališče brez občinstva lahko deluje le kot samoterapija. Da se v neki oblazinjeni sobi pogovarjaš s štumfom. Prej ali slej pristaneš v oblazinjeni sobi. A če bi se posnel s kamero, bi vedel, da je to nekomu namenjeno, zato je odnos drugačen, tudi občutek je drug. Gledališča ni brez občinstva, pa če je to pred zaslonom ali v dvorani.«
Lutki je dovoljeno vse
So v tem obdobju že prišli ti samoterapevtski trenutki?»Ne, ne. Nastali so le neki mini skeči, ki smo si jih igralci prek vibra (spletni klepetalnik, op. a.) pošiljali med sabo. Je bilo pa zanimivo na seminarju v Žički kartuziji, kjer sem učil tehniko igralec-lutka. Vsak večer smo imeli improvizacijo, vsak udeleženec je torej imel štumfek in dialog sam s seboj. Pri tem se je neka gospa zjokala. Vsi smo jo gledali, potem pa je rekla, da ves dan ni pomislila ne na svoje otroke ne na moža in da ima slabo vest. Zgodilo se je, da če nisem dal nobene teme, so se začeli ljudje pogovarjati sami s sabo, v marsikom pa je to zbudilo negativna čustva. Ko se začne človek pogovarjati sam s sabo: 'Živijo, štumfek, kako si danes? V redu, kaj pa ti?', začne vleči iz sebe marsikaj. Šele potem, ko se je gospa zjokala, se je zavedela, da je govorila štumfu, svoji roki, sama sebi. To je bilo terapevtsko.«
Je pa ta interakcija, tudi v terapevtske namene, med lutko in človekom zelo zanimiva. Kakšen odnos ste vzpostavili vi s tem?»Malce te odnese, začneš kopati po možganih. Lutka kot terapevtsko sredstvo je zelo hvaležna stvar. Nekaj let sem s prijateljico psihologinjo izvajal delavnice, na katerih se je pokazalo, da so otroci lutki zaupali več stvari kot psihologom, razkrilo se je tudi kaj groznega. Predvsem pa je neverjetno, kako sem lahko z lutko mimo strokovnosti in izobrazbe psihologa oziroma psihiatra prišel do misli otrok.«
Zakaj pride do tega?»Tudi pri odraslih se zgodi enako. Na prireditvi Menedžer leta sem nastopil z lutko, ki je menedžerjem postavljala vprašanja, ki so jih sami sestavili. Ta vprašanja bi bila, če bi jih postavil človek, bizarna, zelo zoprna, neposredna. Na primer: 'Kako bi odpustil svojega sodelavca, ali si srečen v življenju…' A ko je to vprašala lutka, so se vsi smejali, menedžerji so ji veselo odgovarjali in ji povedali čisto vse. Drug zanimiv primer je bil na pedagoški fakulteti. Prišel sem v predavalnico z veliko lutko muppet in rekel: 'Zdravo, danes bom jaz predaval.' Najprej so se začeli študenti smejati, ko pa sem jih začel spraševati, kako se imajo na fakulteti, so sprejeli igro. Lutki so povedali vse mogoče, od tega, da profesorji zamujajo, da manjka papirja v ženskih straniščih, da jih snažilke vseskozi nekaj nadirajo. Ko lutke ni bilo več, si ni nihče upal nič povedati. Enak učinek je bil pri politikih. Lutka je rekla: 'Lahko se vi smejite, ko meni eden roko v riti drži. Kaj pa vi? Koliko pa jih imate vi notri?' Vsi so cepali od smeha, z Bajukom vred. Takrat bi jim lahko rekel kar koli – in to je ta moč lutke. Od nekdaj. Pa saj, lutkarji so hodili na grajska vrata že pred 500 leti in se norčevali iz kralja, pa so bili le preganjani, ker so govorile figurice, ne oni.«
Vzgojitelj z lutkami
Ste imeli od nekdaj lutkarja v sebi?»Od nekdaj sem imel v sebi, da bi nastopal. Potem pa je v osnovno šolo prišel gospod, ki je imel marionetno gledališče še iz časa partizanskih, sokolskih lutk, in to me je popolnoma očaralo. Od takrat sem v stiku z lutkarstvom. V srednji šoli je bil moj profesor likovne vzgoje Slavko Hočevar, ki je veliko delal z Jožetom Pengovom in drugimi legendami lutkarstva pri nas. Z razredom smo takrat naredili predstavo Zavržena knjiga, enajst mojih sošolk je igralo male inštrumente, štirje smo nastopili. Bilo je noro, hodili smo gostovat po okolici in rekel sem si, da si nikoli več ne bom mogel privoščiti, da bi imel v predstavi enajst ljudi, ki igra male inštrumente. Slavko Hočevar je takrat rekel: 'Ti boš lutkar.' Na to sem čisto pozabil, dokler nisem imel dovolj vrtca in postal svobodnjak.«
Po izobrazbi ste vzgojitelj predšolskih otrok.»Da, krasen poklic. Tri leta sem delal v vrtcu. A sedaj bi bil raje vzgojitelj v kakšnem zavodu, samo da nimam stika s starši. To se mi je najbolj zamerilo. Teden dni smo bili na letovanju, potem pa starš vpije nate, ko je otrok malce prehlajen. Že takrat sem nastopal z lutkami.«
Kako ste prišli v Lutkovno gledališče Ljubljana?»Deset let sem bil svobodnjak. Po vsem svetu smo hodili, nastopali v kultnih predstavah, delal sem s štirimi gledališči. Freyer teatrom, Konj teatrom, Zoom teatrom in Gruppo Ultro iz Kranja, ki je bilo prvo poklicno alternativno lutkovno gledališče. Potem so me povabili v Lutkovno gledališče Ljubljana. Prvič sem jih zavrnil, čez eno leto pa sprejel povabilo. V tem času smo ustvarili nekaj krasnih predstav, česar si kot svobodnjak seveda ne bi mogel nikoli privoščiti. Delati z režiserji, kot so Vito Taufer, Diego de Brea, Sebastijan Horvat. Kje pa bi imel denar za to? Kot svobodnjak si bolj meril prtljažnik avta, ali bo šla scena noter. Ideje sem prilagajal glede na velikost prtljažnika.«
Mora imeti človek lutkarstvo v sebi ali se ga je mogoče priučiti?»Ne vem, to je zame uganka. Verjetno imam v sebi, kot rečem včasih, to prekletstvo, da primem nekaj v roko in oživi. Študente na akademiji v Osijeku sem učil tako, da sem posnel sebe, analiziral, kaj počnem na odru, dal to v slow-motion (počasni posnetek) in videl, kaj počnem. Te stvari sem nato dajal v vaje in opazoval, kako daleč lahko nekoga pripeljem. In zelo daleč gre, vsakega lahko tehnično naučim, kako bo deloval. A tega, da vdihne v lutko dušo, da ta zadiha, se ne da naučiti.«
Kdo je zvezdnik, vi ali lutka?»Upam, da lutka. Kajti če je lutka, potem delam odlično. Je pa treba zato svoj ego ubiti. Bolj ko siliš naprej, bolj lutka umira.«
Kaj mora imeti dober lutkar?»Predvsem mora biti odprte glave za vse umetnosti. Mora se zavedati, da ne gre le za posredovanje besedila skozi neki material, ampak da je ta material besedilo.«
Bi lahko živeli brez lutk?»Da, vedno, haha.«
Potem niste čustveno navezani nanje?»Ne, kdo bi pomislil, da so zame svetinja. Japonci, mojstri tehnike bunraku, pred vsako predstavo sestavijo lutko in naredijo pravi obred, zame pa je to material, kos pene, lesa, dokler lutke ne primem v roke.«
Se spremenite, ko primete lutko?»Bolj je to, da me ni, da izginem. Je pa odvisno od obdobja, včasih delam čisto razumsko in tehnično. Verjetno vsak igralec, ko igra, kdaj pomisli, da mora ob petih v trgovino. Da, tudi to se zgodi, a to je skrajnost. Druga skrajnost pa je ta, da me iz transa zbudi aplavz in je konec. Tudi to sem že doživel.«
Imate tudi doma lutke?»Ne, ko pride kdo k meni, nima občutka, da živi tu lutkar. Pri nekaterih vse naokoli kaj visi, meni pa ni do tega, da bi nekaj viselo in me gledalo.«
