S podelitvijo festivalskih nagrad in Borštnikovega prstana igralcu Alešu Valiču se je nocoj v SNG Maribor slovesno sklenilo 61. Borštnikovo srečanje. Velika zmagovalka festivala je postala predstava Kralj Lear v režiji Jerneja Lorencija in produkciji SNG Drama Ljubljana, ki je poleg velike Borštnikove nagrade za najboljšo uprizoritev pobrala še nagradi za režijo in odrski gib ter tri igralske nagrade, ki so jih prejeli Janez Škof, Timon Šturbej in Mina Švajger (kot mlada igralka). Preostala polovica nagrad se je pretežno razporedila med dve uprizoritvi iz Dodekalogije 1972–1983 režiserja Tomija Janežiča in avtorski projekt Anhovo v režiji Žige Divjaka in izvedbi SNG Nova Gorica.
Letošnja strokovna žirija, ki so jo sestavljali Snježana Abramović Milković, Matija Ferlin, Karolina Sadlauskaite, Petra Vidali in Benjamin Zajc, je po ogledu dvanajstih uprizoritev tekmovalnega programa (izbrala jih je selektorica Kaja Novosel) med drugim ugotovila, da slovensko gledališče ostaja »vitalen in družbeno odziven prostor«, ki zna »suvereno misliti sebe in svet, v katerem nastaja«, pri tem pa je v ustvarjalnem pogledu zaznala prevlado načel snovalnega gledališča, znotraj katerega je še posebej izstopal dokumentarni pristop.
»Umetniško dovršena celota«
Vseeno je veliko Borštnikovo nagrado za najboljšo predstavo prejela uprizoritev, nastala na podlagi »klasičnega« dramskega besedila, Shakespearov Kralj Lear, kot ga je v ljubljanski Drami zrežiral Jernej Lorenci. »Kralj Lear je udarna uprizoritev, v kateri se vsi ustvarjalni postopki združujejo v jasno, premišljeno in umetniško dovršeno celoto. Izhajajoč iz Shakespearove tragedije ustvarjalna ekipa vzpostavi uprizoritveni jezik, ki klasičnega besedila ne obravnava kot literarnega spomenika, temveč kot živ material za razmislek o mehanizmih moči, razpadu družbenega reda in krhkosti človeškega obstoja,« je med drugim zapisala žirija, ki je Lorenciju namenila tudi nagrado za najboljšo režijo. »Lorenci se kanonskega Shakespearovega dramskega besedila loti s svojo prepoznavno režijsko poetiko, ki jo v uprizoritvi nadgradi z dovršeno uporabo meditativnih in performativnih postopkov,« so pojasnili. »Ustvariti uspe gosto atmosfero grotesknega vojnega stanja, v katerem nasilje, razpad družbenih vezi in erozija človečnosti niso zgolj značilnosti Shakespearovega univerzuma, temveč tudi odmev sodobnosti.«
Žirija je nagradila tudi tri igralske prispevke iz Kralja Leara: Borštnikovo nagrado za igro je tako za naslovno vlogo prejel Janez Škof, ki je po besedah žirije svoj lik gradil z izjemno igralsko avtoriteto in odrsko prisotnostjo ter prepričljivo utelesil vladarja, ki se oklepa moči in lastne podobe, čeprav se mu svet nezadržno izmika iz rok. V njegovi interpretaciji se neizprosna potreba po nadzoru nenehno prepleta s človeško ranljivostjo in inercijo, ki ju junak vztrajno potiska na rob zavesti. »Škof tako ne upodobi zgolj propada kralja, ampak potovanje posameznika skozi razpad identitete, dostojanstva in iluzij o samem sebi.« Nagrajen je bil tudi Timon Šturbej za vlogo Edgarja, ki »vanjo vstopa izrazito telesno, pri čemer notranje pretrese, bolečino izdaje in postopno preobrazbo lika dosledno prevaja v natančno oblikovano odrsko prezenco«, za vlogo Regan pa je nagrado za mlado igralko prejela Mina Švajger, ki je z natančno igralsko gradnjo utelesila samozavest, preračunljivost in hinavščino, hkrati pa »v liku ohranila sledi naklonjenosti ter človeške ranljivosti«.
Koreograf Gregor Luštek je za svoj prispevek v predstavi Kralj Lear prejel nagrado za odrski gib – kot pojasnjuje žirija, je ključ gibalnega jezika poiskal v priklonih in klečeplazenju, s čimer je preko preprostih, ponavljajočih se gest ustvaril močno in jasno atmosfero, pri tem z natančno odmerjenimi gibalnimi intervencijami v uprizoritev vnesel subtilnost in zgoščenost.
Prepletanje s stvarnostjo
Še dve Borštnikovi nagradi za igro pa sta šli v novogoriško gledališče: Ana Facchini jo je prejela za vlogi v uprizoritvah Anhovo v produkciji SNG Nova Gorica in 1973 v produkciji SNG Nova Gorica in GO! 2025, v katerih se po besedah žirije »izkaže kot pripovedovalka z izrazito organsko in hkrati neposredno igralsko maniro, preko katere zgodbe vsakdanjih ljudi pridobijo moč velikih gledaliških pripovedi«, Marjuta Slamič pa za vlogo v uprizoritvi 1973, v katero vstopa z visokim nivojem »avtentičnosti in tenkočutnega razumevanja družbenega in zgodovinskega konteksta«, kot je menila žirija. »Njena igra temelji na notranji trdnosti in psihološki natančnosti, ki čustvenih stanj ne razlaga in ne poudarja deklarativno, temveč jih razkriva skozi prisotnost, držo ter odnos do sveta, ki ga nosi v sebi.«
Nagrado za celosten dramaturški koncept je prejel režiser Tomi Janežič za uprizoritvi 1973 in 1974, v katerih »skozi potovanje v času vzpostavi izjemno kompleksen in hkrati trden dramaturški ustroj, v katerem se intimne usode protagonistov organsko prepletajo z družbenopolitično stvarnostjo«; za isti predstavi, ki sta bili del obširne Dodekalogije 1972–1983, je nagrado za scenografijo prejel Branko Hojnik, ki je »s premišljenim vpenjanjem gledališkega prostora v uprizoritveni svet ustvaril večplastno prostorsko govorico, ki presega funkcionalnost ter postane pomemben nosilec pomenov in osrednji gradnik atmosfere obeh uprizoritev«.
Nagrado za raziskavo in razvoj besedila so prejeli Žiga Divjak, Katarina Morano, Jasmina Jerant in Monika Weiss za dokumentarno dramsko predlogo uprizoritve Anhovo, »ki v prepričljivem prepletu pričevanj, dokumentarnega gradiva in statističnih podatkov vzpostavi trden spoj med raziskovanjem dejanskih zgodb ter njihovim umetniškim posredovanjem«, nagrado Tomaža Pandurja za izjemno uprizoritveno vizijo pa je žirija namenila celotnemu ustvarjalnemu kolektivu uprizoritve Nafta, ki jo je v Mini teatru zrežiral Jan Krmelj.
Poleg nagrad strokovne žirije so bile podeljene tudi nagrade strokovnih združenj. Nagrado Društva gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije za najboljšo uprizoritev preteklega leta je tako prejela predstava Anhovo v režiji Žige Divjaka, svoje nagrade, imenovane nepogrešljivi, pa je podelilo še Društvo slovenskih gledaliških režiserjev in režiserk – prejeli so jih Gašper Torkar, tonski tehnik v Slovenskem mladinskem gledališču, Branislav Cerović, producent v Mini teatru, in Alen Beniš, scenski mojster v ljubljanski Drami; posebno nagrado za dolgoletno ustvarjanje so namenili Bredi Dekleva, šepetalki in vodji predstav v SLG Celje.
