Režiser se Schillerjevemu besedilu ne upira. Obdrži ga skoraj v celoti, ob njem pa mestoma doda nekaj insertov, sodobneje zapisanih stavkov. Predvsem na mestu, kjer naj bi se odprla Marijina intimnejša plast (dramaturgija Maja Borin). Ob tem pa ne zaostrijo konflikta, ne prestavijo težišča, ne ponudijo novega ključa za branje.
Predstava temelji skoraj izključno na govoru, ki na žalost v tem primeru ostaja zgolj govor: korekten, razumljiv, a brez pravega odrskega naboja.
Tempo uprizoritve je hiter, prizori se lepijo drug na drugega, igralci sami urejajo odrski promet z grobim premikanjem stolov in miz. Vendar ta hitrost ne povzroča napetosti, je zgolj mehanika brez stopnjevanja. Besede se nalagajo dve uri, kot da je največja ambicija uprizoritve, da se besedilo »sliši«. Gledališče pač ni in ne more biti zvočna knjiga v živo.
Minimalizem scenografije nima jasnejše ideje. Razkrit oder deluje bolj nevtralna kulisa kot pa koncept. Robusten prostor (scenografija in svetloba Diego de Brea) ne ponuja pomenov, temveč predvsem praznino, ki se polni le z besedami, in ravno zato celota večkrat učinkuje kot literarni večer, ki se je preselil v dvorano.
Tudi igralsko je predstava ujetnica režijskega okvira. Nataša Matjašec Rošker je tehnično suverena: govori jasno, tekoče, z avtoriteto. Toda tisto, kar bi moralo biti življenje lika – razpoke, notranji preobrat, trenutek, ko Marija ni več figura, ampak oseba – se le redko zgodi. Ne zato, ker igralka ne bi zmogla, temveč zato, ker je njen lik režijsko predvsem kot izrekanje.
Mateja Pucko kot Elizabeta je še bolj izpostavljena tej shemi, a se ji ni dokončno prepustila, temveč je v liku našla svojo pot. Njena vloga je zastavljena kot maska: ikona z naborom pričakovanih negativnih atributov, brez dovolj prostora za ambivalenco. Elizabeta je ujetnica lastne oblasti, ženska, ki mora vsako potezo preudariti, ker ji vprašanje legitimnosti nenehno spodmika tla pod nogami. Spopad med kraljicama, srce Schillerjevega stroja, je presenetljivo hladen. Ni dvoboja, je le izmenjava naučenih replik, skozi katere Mateji Pucko vendarle uspe v gledalcu vzbuditi pristnost.
Moški liki (Vladimir Vlaškalić, Davor Herga, Matevž Biber, Nejc Ropret, Žan Koprivnik) so skoraj neopazni, kot zakulisni aparat moči. Manjka jim kontrapunktov, ritma in ostrine.
Vse to vodi v neroden paradoks: predstava sicer omogoča dokaj neokrnjeno recepcijo dramske predloge, a obenem jo to tudi omejuje. Če je največ, kar gledališče ponudi, možnost, da zgolj »slišimo Schillerja«, potemtakem uprizoritev težko upraviči svoj obstoj in namen. Besedilo je močno, domala aktualno, vendar predstava ostane povprečna: korektna in brez presežka; disciplinirana in brez tveganja. Ostane občutek, da smo bili dve uri priča materialu, ki bi lahko v bolj izostreni režijski in dramaturški izvedbi deloval kot neposreden komentar sedanjosti: z jasnejšim fokusom na mehanizme oblasti, na logiko strahu in na način, kako se politika hrani iz izkrivljanja jezika. Predstavo smo slišali, nismo pa je doživeli.