Letošnji Mladi levi, po dveh letih končno razbremenjeni kovidnih omejitev, so na polna prizorišča znova pritegnili umetnike z vsega sveta, toda opazen delež so v program prispevali tudi domači ustvarjalci. Med njimi denimo raziskovalno-umetniški kolektiv Nonument Group, ki ga sestavljajo vizualna umetnica Neja Tomšič, arhitekt in publicist Miloš Kosec, arhitektka in teoretičarka Nika Grabar ter interdisciplinarni umetnik in producent Martin Bricelj Baraga. Kolektiv se v veliki meri posveča premisleku usod različnih spomenikov, javnih prostorov in stavb, katerih namen in pomen sta se zaradi družbenih in političnih dejavnikov spremenila ali pa so bili preprosto »pozabljeni« ter prepuščeni propadanju. V tem duhu so na festivalu najprej pripravili voden sprehod okoli zaprtega in že leta opustelega bežigrajskega stadiona, neme priče političnih in kapitalskih mešetarjenj, nato pa je sledila še premiera njihove dokumentarne predstave Krog.
Zasnovo te svojevrstne mešanice pripovednega teatra in (zvočne) potopitvene instalacije podpisuje Neja Tomšič, ki je že s svojim uspešnim vizualnim esejem Opijske ladje pokazala, kako gosto – in vsebinsko poglobljeno – tematsko preprogo je mogoče naplesti iz na videz preprostih izhodišč, kot je bila v omenjenem primeru skodelica čaja. V Krogu se skozi konkretne primere loteva parkov ter njihovih premen, ki se kažejo kot neke vrste simptomatični vozli uokvirjanj javnega življenja; tu je v ospredju park železniških delavcev v romunskem mestu Cluj-Napoca, katerega zgodovina ponuja plastično sliko ideoloških, vrednostnih in gospodarskih zasukov – toda hkrati deluje kot prispodoba splošne razgradnje in privatizacije javnega, ki prek skupnih prostorov razgrajujeta tudi skupnost kot tako.
Temeljita, na trenutke poetična in izvedbeno večplastna predstava (ki že prizorišče oblikuje kot nekakšno simulacijo parka, v katerega med skulpture, narejene iz materialov z realnih lokacij, naseli tudi obiskovalce) pa je imela tudi rahlo produkcijsko napako: izvedena je bila zgolj v angleščini. Seveda je mogoče razumeti, da gre v prvi vrsti za uprizoritev, namenjeno kroženju po mednarodnem prostoru, toda vseeno ni jasno, zakaj ob premieri slovenske predstave sredi Ljubljane gledalci ne bi mogli prejeti vsaj lista z besedilom v slovenščini.
Proti pričevanju in spominu
Pohabljeni, druga predstava čilskega tandema, ki ga sestavljata Luis Guenel Soto in Ébana Garín Coronel, na letošnjem festivalu, se je osredotočala na protivladne demonstracije v Santiagu leta 2019. Povabljeni na oder gledalci najprej vidimo mladi ženski, ki razbijata kamen, drobir pa povežeta v cule, ki se zdi kot protestniško orožje. Nato na mračnem prizorišču, ki občinstvo deli na dva dela in ga osvetljujeta le beli platni s projekcijo prevoda, poslušamo udarjanje po kovinskih krožnikih, satelitskih antenah, ki so jih protestniki uporabili kot najbolj učinkovito zaščito zoper policijsko obstreljevanje.
Počasi se zariše zgodba o paru, ki se je odpravil na proteste, o naraščanju napetosti in o tem, kako so njemu, ki jih je gledal skozi fotografsko oko, vojaki odstrelili vid. Odvzeli torej moč pričevanja, ne le njemu, ampak kar 480 protestnikom, kar pomeni, da je šlo za načrtno pohabljanje državljanov; kar nas spomni na podobno tezo filmskega dokumentarca Država, ki se lepo vede režiserja Davida Dufresneja o francoskih protestih rumenih jopičev v istem času. Tisto, čemur se Čilenca posvetita v zadnjem delu predstave, pa je življenje oslepelega, ki je z izgubo vida obsojen tudi na postopno izgubljanje spomina na obraze svojih najdražjih.
Običajno na zelo nenavaden način
Predstava Oh, kako zelo običajno Katje Legin in Bojane Robinson se začne s pripovedjo gostje predstave Nine Rajić Kranjac o 90-letni babici, ki obožuje šampanjec, zato smo ga deležni tudi gledalci. Nato se selimo v stanovanje, kjer ženska (Katja Legin) v frenetičnem brzenju sem in tja prostor in zvok uglašuje za slavje. Premišljuje o sebi, materinstvu, posesivni varuški in partnerju (izhajajoč iz zgodb Katherine Mansfield).Tudi ona govori o babici, katere obleko ima oblečeno, ki je vsak prvi januar kuhala juho. Po družinski tradiciji se tako tudi ona loti kuhanja juhe, paradižnikove juhe, tega babičinega zdravila za mačka od vsega minulega, in zdaj smo priča plesu kuharice s paradižniki, kaj plesu, krvavemu boju, izjemni mešanici zavzetosti, besa in zmagovitega kljubovanja, ki da jasno vedeti, da se v ženski za štedilnikom lahko kuhajo pravcati demoni. A na koncu vendarle skrbno pomije kuhinjo in spet smo na varnem, na čistem, ona in mi.
Po tem očiščenju bi gledalci seveda radi zaploskali, a že smo v naslednji zgodbi. Tokrat ženska (Bojana Robinson) na odru malica, napihuje balone in posluša pripoved potapljača na dah o občutjih, ki ga preplavljajo med potopom: od panike in izgube občutka časa do blaženosti. Tudi ona je v poročni obleki, v svoji, le da je bila na poroki noseča, drugačna torej, nato se začne njen tek izčrpavanja, izrisuje pa se zgodba o dojenčku, ki ima težave z dihanjem in potrebuje nenehno skrb. Na koncu se tudi sama v potapljaški obleki poda na potop, na izkušnjo pomanjkanja zraka, kot tista plastična ribica v akvariju, konča pa s pihanjem neupihljivih svečk na torti.
Oh, kako zelo običajno v resnici obravnava običajno feministično tematiko žensk različnih generacij in njihovih različnih strategij spoprijemanja s tradicijo, z različnimi vlogami, ki jim ne morejo uiti. A to počne z inventivnimi, ludističnimi humornimi prijemi, z izmenjavo norenja in obmirovanja, zadovoljstva in upora, nenehno scensko (re)kostrukcijo in odlično uporabo zvoka (Tomaž Grom). Edino vprašanje je, zakaj se ekipa tega dveurnega projekta ni odločila razdeliti v dva samostojna dela, vstop v drugi del namreč precej otežuje sklenjenost prvega.
