Ob včerajšnjem mednarodnem dnevu plesa smo se nekaj čez 13. uro popoldne mudili v zgornjem zastekljenem prostoru Narodne galerije, kjer so ritmi glasbe klicali po prebuditvi telesa. Namreč prva edicija enodnevnega festivala Ples za vse je bila že v nizkem startu. Če bi bilo vse po načrtih, bi se ob tej uri že plesalo zunaj na ploščadi in v okolici Moderne galerije, a so bili organizatorji primorani stopiti v korak z vremenom. Umetniška vodja festivala Teja Reba je povedala: »Pozitivni vidik v tej situaciji je ta, da se tudi obiskovalci Narodne galerije, ki pridejo sicer na razstavo, ustavijo in gledajo plesalce. Pred tem so si že ogledali eno izmed vaj in bili izjemno navdušeni.« Prepričana je, da je ples eno temeljnih orodij, ki nam lahko pomaga pri vzpostavljanju odnosov z drugimi: »Ples, tudi če gre za solo nastop, je vedno opredeljen v odnosu do nečesa, bodisi do prostora, sočloveka, bodisi gledalca. Splošni javnosti ponuja neko senzibilnost odnosa med ljudmi, tako kot je v slovenski poslanici ob mednarodnem dnevu plesa zapisala Mateja Bučar, je ples zakladnica orodij, ki lahko pomagajo motriti svet in ga navigirati z določeno milino ter dostojanstvom.«
Za skrhane vezi človeštva
Včerajšnji Ples za vse je čez dan ponudil pester program z nastopi profesionalnih plesalcev kot tudi plesne aktivnosti za vse, ki so se bili pripravljeni prepustiti ritmu glasbe, najsi je bil to jazz, swing, ljudski ples, sodobni ples ali salsa. Obiskovalcem so bile na voljo plesne delavnice, namenjene različnim skupinam, kot so starši z otroki, gluhi in naglušni, skupnost LGBTQ+ ali upokojenci. Organizatorji so želeli ljudem približati raznolikost in širino, ki je je zmožno plesno udejstvovanje. »Ples je na neki način umetniška zvrst, ki lahko hkrati nagovarja tako umetniško občinstvo kot tudi zelo raznolike ljudi, saj je ples del naše skupnosti in nasploh naše zgodovine. Ne glede na to, ali si izučen plesalec ali ne, te ples spremlja vse življenje,« je dejala plesalka in koreografinja Nina Meško.
Festival plesa v javnem prostoru so odprli tako, da je plesalec, igralec in performer Daniel Petković prebral poslanico koreografinje in letošnje Prešernove nagrajenke Mateje Bučar, ki je zares dobro ubesedila pomen plesa kot nečesa, kar je neločljiv del tkiva človeške družbe. »Spomnimo se duhovitosti Molièra, ki je zapisal, da tragične zablode zgodovine izvirajo zgolj iz pomanjkanja plesne veščine. Če bi bili naši voditelji zavezani študiju discipline valčka, tanga ali katerega koli drugega plesa, ki ohranja kulturo, bi se morda naučili voditi z milino in dostojanstvom, namesto z golo silo. In kot je nakazal Konfucij, meča ne bi smeli zaupati tistim, ki ne znajo plesati. Danes, na mednarodni dan plesa, postavljamo drzno zahtevo: naj voditelji, ekonomisti, bankirji, znanstveniki, tehnologi in mnogi drugi preučujejo znanja plesa v vseh njegovih oblikah in pojavnostih ter tako opremljeni krmarijo svet. Ponovno se moramo naučiti spretnosti »valčkov, tangov ali kola« – njihove miline, dostojanstva, spoštljivosti in smisla – za obnavljanje skrhanih vezi človeštva,« se glasi utrinek iz njene poslanice.
Konec giba je konec življenja
Po prebrani poslanici ni bilo časa za odlašanje. Zaslišala se je živahna glasba. Plesalka in koreografinja Vita Osojnik je stopila na plesišče in zbrane povabila, naj se pridružijo pri ogrevanju. Še preden so začeli migati z boki, smo Vito prosili za nekaj besed. »Prva ideja je bila, da bi se vse to dogajalo zunaj, kjer bi zraven povabili tudi mimoidoče, ki jih je vedno malo teže vključiti v takšne zadeve; ni ravno v skladu s slovenskim značajem, da bi se izpostavljali v javnem prostoru. Zdaj smo notri in je malo drugače. K ogrevanju bom povabila prav vse, ki so bili tam. Ples oziroma gibanje nasploh je značilnost vsake živali, vsakega bitja. Nismo statični, smo dinamična žival. Kateri ples si najdeš, je odvisno do tvojega značaja. Smešno je, da se sprašujemo, kaj se zgodi, ko ni več gibanja – v naravi se temu reče smrt. Nujno je, da se gibamo, in ples je ena od oblik giba,« je prepričana Vita Osojnik.
