Matjaž Zupančič, selektor letošnjega Borštnikovega srečanja: Ulice, polne angelov in demonov

Podoba je pestra in splošni vtis je dober; slovensko gledališče ni enosmerna cesta. Zato se mi je zdelo smiselno v izboru to raznolikost tudi upoštevati ter vzpostaviti »svobodni festivalski teritorij« za soočenje in primerjavo različnih konceptov, uprizoritvenih strategij in umetniških izrazov, seveda tistih, ki sem jih prepoznal kot relevantne in zanimive. Predvsem pa se mi zdi bistveno, da se je v pretekli sezoni zgodilo nekaj res sijajnih in presežnih gledaliških predstav; ne tako redko sem šel resnično navdušen iz teatra. Morda je to povezano s psihičnim stanjem človeka, ki celo leto praktično sleherni večer sedi v dvorani – ampak kar nekajkrat sem dobil občutek, da je gledališče dobesedno vpisano v DNK tega prostora in družbe. Priznam, da me je ta občutek pretresel.

Gledališka produkcija je fascinantno obsežna – presenetljivo pa je, da imajo predstave kljub temu gledalce. Seveda to v strokovnem pogledu prinaša tudi določene težave, saj pri tolikšni količini predstav kakovost precej niha. Za kar nekaj uprizoritev sem imel recimo občutek, da so prišle prekmalu na oder, da še niso bile narejene do konca. In včasih se zgodi tudi kakšna, za katero bi bilo bolje, če je na odru sploh ne bi bilo. A vseeno lahko rečem, da so povprečni uprizoritveni standardi v slovenskem gledališču na dokaj visoki ravni; samo upam lahko, da bo tako tudi ostalo. Dodal bi še to, da je zaradi množice predstav selekcija tekmovalnega programa Borštnikovega srečanja postala težko obvladljivo delo in da bo mogoče prišel čas, ko tega ne bo več mogel početi en sam človek.

Težko bi rekel, da je v pretekli sezoni obstajal kakšen prevladujoč tematski ali estetski okvir. Osrednji del produkcije sicer zasedata dramsko in postdramsko gledališče, vendar z mnogimi odmiki in odstopanji. So pa v tem kontekstu razvidni določeni trendi: režija v konceptualnem in estetskem smislu niha med uprizarjanjem literature in njenim komentiranjem; večkrat jo bolj zanima kontekstualizacija kot pa raziskava same dramske situacije. Prav tako je mogoče opaziti močan vpliv performansa znotraj – pogojno rečeno – klasične gledališke forme; je pa tudi obrnjeno. Ob tem se dogaja preboj režiserk ter režiserjev nove generacije, ki navdušujejo s svežim, angažiranim in inovativnim gledališkim jezikom.

V minuli sezoni je bilo nekoliko več uprizarjanja izvirne slovenske dramatike, kar sicer teatri večkrat razumejo kot rizično početje. Tokrat se jim je pogum izplačal in tri takšne uprizoritve so se uvrstile tudi v tekmovalni program. V vzponu je sicer trend snovalnega gledališča, kjer se dogajajo zanimive in prodorne raziskave. Težava je mogoče v tem, da takšno gledališče zaradi razvojnih pristopov poleg prepričljivih avtorskih idej zahteva tudi drugačne, specifične produkcijske modele in časovnice. Če se te stvari ne sestavijo, so lahko rezultati precej šibki.

Ko sem se lotil oblikovanja tekmovalnega programa našega osrednjega gledališkega festivala, sem izhajal iz prepričanja, da moram predvsem določiti mesto svojega pogleda. Kajti sodobno gledališče je široka paleta različnih in med seboj težko primerljivih scenskih praks – ampak če gre za tekmo, gre zmeraj tudi za primerjavo. V takšni situaciji se zdi neka splošna estetska ali ideološka arbitrarnost sicer najbolj vabljiva, hkrati pa je najmanj produktivna; predvsem pa je lahko krivična. Sem pa že od samega začetka menil, da morajo kriteriji sloneti na strokovnih, etičnih in avtorskih temeljih. Strokovnih že zato, ker gre za festival profesionalnih gledališč; etičnih zato, ker je treba vzpostaviti popolno distanco in s tem enaka merila do vseh in vsega. Avtorskih pa zato, ker je doživljanje predstav vedno tudi subjektivno, temu ne moreš ubežati. Še več, če od tega bežiš, delaš največjo škodo lastnemu izboru.

Želel sem izbirati zlasti med takšnimi predstavami, ki svoje ustvarjalne napore povezujejo s problemi gledališke igre. Različni gledališki festivali lahko seveda precej različno razumejo funkcijo gledališča, toda vsaj Borštnikovo srečanje si res težko predstavljam brez omenjene dimenzije. Hkrati me je ves čas zanimalo razmerje med mišljenjem in uprizarjanjem – to sta bili v bistvu ključni kategoriji pri mojem izboru. Odkar se ukvarjam s teatrom, sem namreč prepričan, da je relevantno gledališče nujno prostor mišljenja – toda predvsem gledališkega mišljenja.

Lahko nas zanimajo filozofija, politika, psihologija ali koncept – toda v gledališču gre vedno za umestitev. Za premeščanje, izraz, sliko, doživljaj. Teater se lahko uleže na psihiatrov kavč, skoči na politično tribuno ali leti v zvezdnato nebo – vedno tako ali drugače vstopi v prostore čutno nazornega, v dimenzijo igre, v nezavedno, skratka v tiste prostore, kjer angeli in demoni hodijo po istih ulicah, kot bi rekel William Blake. Če je na eni strani gledališče brez mišljenja prazno, je na drugi strani gledališče, ki samo misli, gledališko neučinkovito. Zame ni enega brez drugega. In ker ustvarjalne procese v sodobnem teatru usmerja gledališka režija, sta me v tem smislu zanimala njena inovativnost in pogum. Seveda ob zavesti, da se stvari še nikomur niso zmeraj posrečile in da je po bitki lahko vsak general.

Glavni nosilci gledališke produkcije pri nas so institucionalna gledališča, kar je logično, saj so s svojo organizacijo, ansambli in infrastrukturo prav temu tudi namenjena. Vendar bi jih bilo treba razbremeniti odvečne birokracije ter v zakonodaji bolj upoštevati specifiko gledališkega dela. Večkrat ponavljam, da tisto, kar je dobro za muzej, ni nujno dobro za teater. Že pred časom se je govorilo o pripravi gledališkega zakona, pa do tega nikoli ni prišlo; in bojim se, da prav kmalu tudi ne bo. Med gledališči so seveda razlike, kar pa je zgolj dobro: ne obstaja samo en pravilen način umetniškega vodenja teatra.

Pomembno pa se mi zdi, da so gledališča kljub tem razlikam sposobna stopiti skupaj, ko gre za obrambo temeljnih uprizoritvenih, strokovnih in produkcijskih standardov – kajti to je pravzaprav odprta fronta proti pavperizaciji, diletantizmu in voluntarizmu. In prav tako pomembno je, da se okoli te fronte dogaja gverila, ki se imenuje neodvisna produkcija. Ta je lahko večkrat hitrejša in bolj prilagodljiva, išče alternative, ima nove ideje, znotraj tega lahko proizvede tudi izjemno močan umetniški dogodek. Z vsem tem vpliva na javne zavode; morda je njen paradoks samo v tem, da se mora v trenutku, ko vstopi v središče, iz njega tudi umakniti, sicer izgubi svojo prožnost in drugačnost. Toda oba segmenta sta potrebna in nujna, postavljanje enega proti drugemu je neumno in kratkovidno.