Maruša Majer, igralka in dobitnica nagrade Prešernovega sklada: Prava pot je vsakič nekoliko drugačna

Vsekakor težje kot katero koli drugo. Na odru zelo rada predstavljam druge ljudi, druge usode, a čeprav pri tem vanje vedno vnesem tudi svoje izkušnje, stališča in osebnost, samo sebe pravzaprav nerada izpostavljam. Zato se bolj svobodno počutim kot nekdo drug; predvsem se mi zdi, da sem kot Maruša Majer dosti bolj nerodna kot pa v gledaliških ali filmskih vlogah. (Smeh.) Vsaj načeloma so vloge neke zaključene celote, za katere veš, kaj hočejo povedati, pri Maruši, s katero živim vsa ta leta, pa je včasih težko reči, kam meri v nekem trenutku.

In to se mi zdi dobro (smeh), če bi bilo drugače, bi se mi zdelo nevarno. To bi namreč pomenilo, da se ne razvijam več – jaz pa se še vedno trudim, da bi se vsak dan učila. In če se mi bo odprl kak nov uvid, jutri morda ne bom razmišljala čisto enako kot danes. Navsezadnje se mi zdi pri mojem delu najbolj vznemirljivo ravno to, da me osebe, ki jih srečujem, vedno znova presenečajo, s tem pa v meni odpirajo neke prostore, ki jih prej nisem poznala. Po drugi strani pa tudi nimam izdelane neke premišljene zunanje podobe, namenjene javnosti ali piarovskim učinkom, s tem se niti ne ukvarjam; zdi se mi, da je dovolj, če opravljam svoje delo in stojim za njim.

Mislim, da sem skozi čas razvila občutek za to, kdaj je vloga točna. Pri tem ne gre nujno za to, da bi neki lik poznala v celoti, prav do dna; kajti običajno so vloge vendarle v funkciji nečesa širšega, kar hoče povedati predstava ali film, in ko vloga temu ustreza, je to ravno tisto, kar mora doseči. To je tisti resnični užitek v igri – ko začutiš, da si vlogo pripeljal na tisto pravšnje mesto, se zazdi, kot da bi doživel neki poseben utrinek življenja, kakršnega sicer ne bi mogel. Seveda se to ne zgodi vsakič, si pa takšne trenutke zapomniš za vselej. V mladosti nisem nikoli razmišljala, da bi postala igralka, toda še vedno imam živo v spominu avdicijo za vlogo lisičke v Mojci Pokrajculji, ki sem jo imela v drugem razredu osnovne šole, in kako sem se v nekem hipu z vsem telesom ovedela, da sem res ujela ta lik…

So. (Smeh.) Skratka, točnost, o kateri govorim, je nekako tisti trenutek, ko si v vlogi nehote rečeš – imam jo. To sicer ne pomeni nujno, da jo bodo na enak način občutili tudi gledalci, vseeno pa se možnosti za kaj takega precej povečajo. Če sama vloge ne začutim povsem, pa seveda ne morem pričakovati, da bom lahko z njo prepričala občinstvo, soigralce ali režiserja.

Vsekakor se na vsako vlogo temeljito pripravim in o njej med procesom tudi nenehno razmišljam, se mi pa zdi, da se resnični preboj zgodi onkraj racionalne analize oziroma intuitivnega uvida, kot nekakšna zmes obojega – ko veš in hkrati čutiš, da je vse prav.

Mara me je kot oseba zelo pritegnila in temu je sledil tudi ves proces. Že kakšnih deset dni pred začetkom snemanja sem jo povsem začutila in pozneje sva z režiserjem natančno vedela, kaj moram doseči, da bo prizor v redu. Z Maro sem imela, pa čeprav se to morda sliši malce patetično, ves čas snemanja nadvse živahen dialog, zelo sem bila pozorna tudi na to, da je dobivala dovolj prostora in da v filmu ni bilo preveč mene. Seveda pa pri filmu vse do konca ne moreš vedeti, kako bo uspelo – že zaradi kamere kot posrednika. Toda čeprav je kamera običajno kraljica, se je v tem primeru tudi ona podredila Mari, kajti že od začetka je bilo jasno, da film sloni prav na njenem liku in da ne gre za neki objektivni pogled, vsi smo se trudili, da pride Mara čim bolj do izraza. Čeprav sem bila ob koncu psihično in fizično docela izčrpana, je bila to – če se spomnim svojega notranjega sveta med snemanjem – ena najlepših vlog v mojem življenju.

Res je nastajala čisto drugače, Lorenci ima pač svoj značilen način dela, vendar pa ni Zoja nič manj točna in čutim jo enako močno kot Maro; predstavo še vedno igramo in Zoje mi nikoli ni težko najti v sebi. Četudi morda kdaj besedilo povem nekoliko drugače, vem, da bo sleherna beseda na pravem mestu, dokler bo prihajala iz jedra. Spomnim se, kaj je na Berlinalu pri podelitvi zvezdnih utrinkov dejal britanski igralec Timothy Spall, ko so ga vprašali, kaj bi svetoval mladim igralcem – pripravite se na vlogo, bodite prijazni do drugih, kadar ste v dvomih, pa verjemite svojemu liku, ne sebi. To se mi zdijo izvrstni nasveti.

Prepričana sem, da je pot do vsake osebe vsaj nekoliko drugačna in da se ne moreš že vnaprej omejevati; v tem pogledu sem popolnoma pripravljena slediti režiserjevim zamislim in izhodišču predstave. Rada preizkušam razne možnosti – v resnici se mi zdi iskanje pravega pristopa za neko vlogo ali uprizoritev tisto, kar je pri vsem skupaj najbolj zanimivo.

Težko rečem. Morda bi bil njegov vpliv bolj opazen, če bi hotela delati mednarodno kariero in bi se temu cilju resno posvečala, vendar se s tem niti ne ukvarjam. Dokler imam dovolj dela, mi je precej vseeno, kje sem, morda je celo lepše doma; saj ne rečem, da ne bi hotela snemati v tujini, ampak za kaj takega bi morala početi stvari, ki mi niso blizu in za katere se mi zdi, da niso preveč povezane s tem, kar sicer počnem – na primer promovirati samo sebe, snemati lastne posnetke in jih pošiljati na avdicije, se obnašati kot agent. Film je ogromna industrija, v kateri si le eden iz množice igralcev in se moraš precej bolj potruditi, da te sploh kdo opazi, navadno se moraš osredotočiti tudi na določen tip vlog. V Sloveniji tega ne dojemamo na tak način, ker se pač vsi poznamo med seboj in se je lažje dogovoriti za projekte. V tem smislu smo nekoliko razvajeni; ko si pri nas sprejet na akademijo, boš imel skoraj zagotovo možnosti za delo, če le imaš rad to, kar počneš, in nisi popolnoma nezanesljiv.

Malo zato, ker sem takšna po naravi, malo pa zato, ker težko zavrnem projekt. (Smeh.) Je pa tudi res, da sem študirala v času krize, ko so nam vsi govorili, da ne bomo imeli dela, kar se nam je nekoliko zalezlo pod kožo, zato smo še raje sprejeli vsako ponudbo, pa čeprav do roba svojih zmožnosti. Saj je v redu, da mlad igralec dobi izkušnje, toda sama sem bila večkrat na pragu popolne izgorelosti, to pa ni več tako dobro. V šestih letih sem igrala 45 različnih predstav, med njimi pa je bilo tudi precej manjših produkcij, kjer je med ponovitvami včasih minilo toliko časa, da sem se počutila, kakor da bi imela znova premiero, kar je bilo še dodatno stresno. Sem pa po drugi strani silno vesela, da sem v tem času delala v skoraj vseh slovenskih gledališčih in imela na stotine različnih soigralcev; to se nekomu, ki je zaposlen v neki hiši, zelo težko zgodi.

Delala niti nisem kaj manj, saj sem imela še nekaj drugih projektov, navsezadnje pa se lahko izčrpaš tudi znotraj institucij, saj so tudi te prevzele neoliberalistično logiko storilnosti. Toda nekaj več miru vseeno občutim. Če se moraš ukvarjati s tem, ali boš sploh lahko plačal položnice oziroma preživel, to ne koristi tvojemu delu. Iz stiske se res lahko kaj porodi – toda še zdaleč ne vedno kaj boljšega.