V muzeju Slovenskega gledališkega inštituta v središču Ljubljane bo do konca leta odprta razstava z naslovom Alenka dela lutke, ki je posvečena pomembni slovenski lutkarici Alenki Pirjevec. Osredotoča se na njene avtorske projekte kot tudi na uprizoritve, za katere je lutke izdelala; začenši z letom 1994, ko so v Cankarjevem Pohujšanju njene lutke prvič zaživele na slovenskem odru, do njene zadnje predstave leta 2017 z naslovom Prva ljubezen, ki se posveča tematiki LGBTQ+. Te dni v vitrinah tako mirno počivajo figure, ki jih je nekoč ustvarjala njena roka. Marionete z drobnimi obrazi, premišljeno izklesanimi potezami in izrazito prisotnostjo, čeprav zdaj negibne, kažejo sled ženske, ki jih je naredila in jim na odru vdihnila življenje. Ob pričakovanju svojega 80. rojstnega dne je gospa Pirjevec vsa svoja dela podarila Gledališkemu muzeju; ne zato, ker bi pot zaključila, ampak zato, ker je njena celotna umetniška zgodba prešlo v novo fazo – postala je dediščina.
Srce za marionete
Lutke so jo navdušile v nenačrtovanem ovinku skozi življenje. Bilo ji je trideset let in kot igralki se ji nikakor ni uspelo zaposliti, predvsem zaradi politično motiviranih obračunavanj z njenim očetom Dušanom Pirjevcem, znanim slovenskim intelektualcem in literarnim zgodovinarjem. Takrat je celo resno razmišljala, da bi sprejela službo likarice v Škofji Loki. »Zame je vsako delo častno, tako so me vzgojili,« pove lutkarica in doda: »Takrat je bila mama tista, ki me je ustavila, rekoč, naj vendarle še malo počakam, se bo že pokazala kakšna priložnost.« Za seboj je imela končan študij dramske igre, sprva na ljubljanski akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, nato pa še na akademiji v Beogradu, kamor se je prestavila v četrti letnik, da bi ubežala svojemu znanemu priimku. »Ko sem študirala v Ljubljani in ljudem povedala, kako mi je ime, so me takoj začeli spraševati, ali sem hči Dušana Pirjevca. To me je tako jezilo. Jaz nisem bila jaz, vedno sem bila zgolj njegova hči. Zato sem odšla v Beograd, misleč, da bom temu ubežala.«
Med študijem in absolventskim stažem je v beograjskem narodnem gledališču dobila prve resne igralske izkušnje in odigrala kar nekaj stranskih vlog, ki so bile kritiško pohvaljene. Že je mislila, da se bo tam ustalila, vendar jo je ves tisti čas nadzirala Udba, ki je imela drugačne načrte. »Takrat so potrkali pri mojem tedanjem partnerju in ga spraševali, zakaj sem v Srbiji, ali me pošilja moj oče. Največja ironija je bila, da sem bila tam iz povsem nasprotnih razlogov,« pripoveduje Alenka Pirjevec. Pri tridesetih se je vrnila Ljubljano, da bi si kot igralka služila kruh doma, ta kruh pa je bil trd in gnil od znotraj. Tedanji direktor SNG Drama Ljubljana je njenemu očetu postavil pogoj, na katerega nikakor ni hotela pristati. »Rekel mu je, da me vzamejo v ansambel, če bo moj oče nehal pisati in se upokojil. Oče je bil takrat star šele 53 let. Ni govora, da bi na to pristala.« Tako je mlada igralka začela premišljevati o alternativah, o likanju, na primer, potem pa se je izkazalo, kot se rado zgodi, da je imela mama prav. Alenko Pirjevec je poklical tedanji direktor Lutkovnega gledališča v Ljubljani in jo opozoril na prosto mesto v njihovem ansamblu.
»To gledališče takrat še ni bilo tako popularno, kot je danes, igralci so se mu nekako raje izognili, saj ni veljalo za najbolj cenjen korak v igralski karieri. Jaz pa nisem te sorte in tako sem se leta 1975 zaposlila v Lutkovnem gledališču. Najprej sem lutkam dajala glas, zelo kmalu pa me je glavni animator Peter Dougan naučil, kar je znal, sama pa sem te lutke zares vzljubila, zlasti marionete so me takoj očarale.« Več kot štiri desetletja je delovala kot vsestranska gledališka ustvarjalka in nastopila v več kot 70 lutkovnih uprizoritvah.
Prigoda z lobanjo
Pri 54 letih se je odločila, da se vpiše na magistrski študij na AGRFT. Osnovna bit njene magistrske naloge se seveda navezuje na primarni medij njenega umetniškega raziskovanja, na lutke, ki igralcu nikakor ne smejo biti samoumeven kos, ki ga upravlja. Igralec mora pri lutkah pozabiti na svoj ego, vsa pozornost gledalcev mora biti usmerjena v lutko. »Namesto da je živ igralec, oživi lutka. Če bi mojo lutko animiral kdo drug, bi na odru zaživela nekoliko drugače. Laik tega sicer ne bo opazil, profesionalec pa bo, saj bo druga oseba dala lutki drugačen dih. Pomembno je, kako dihamo, saj bo tako dihala tudi lutka – dih potuje po moji roki, s čimer lutko oživim. To se ne zgodi z golim premikanjem.«
V času magisterija je bila njena mentorica igralka Jožica Avbelj, ki jo Alenka Pirjevec izjemno spoštuje. V okviru študijskih obveznosti se je odločila, da bo obravnavala gledališki tekst Svetlane Makarovič z naslovom Mrtvec pride po ljubico, za katero je zasnovala ter izdelala lutko in lobanjo. Kot nam je pojasnila, si izdelovalci lutk pri merah in proporcih radi pomagajo z lobanjami, še toliko bolje je, da so tudi v resnici človeške. Vsaj tako je bilo včasih. »Spominjam se, da sem med procesom pravo lobanjo, ki mi jo je posodil kolega, prinesla na vajo, saj za potrebe te uprizoritve še nisem izdelala lobanje iz lesa. Ko jo je Jožica Avbelj videla, je prebledela. Bila je absolutno proti, da je ta lobanja tam, in tako sem jo morala odnesti. Ko sem razmišljala, kaj bi ukrenila, sem prišla na idejo, da bi lobanjo ustvarila iz polžjih hišic, kar sem tudi storila in Jožica Avbelj je bila navdušena,« se spominja Alenka Pirjevec, ko sedimo z njo v Gledališkem muzeju, pred njenimi stvaritvami, ki so v resnici tako blizu njenemu srcu, kot bi bili njeni otroci. Pravi, da oder sicer pogreša, a se ne pritožuje, saj dokler je to obdobje življenja trajalo, je bilo zares lepo.
