Mandić: Začelo se je pred štirimi leti, ko nama je Semira Osmanagić, ki je takrat pripravljala program performansov v Trubarjevi hiši literature, predlagala, da bi nastopila v skupnem projektu. To naj bi bil enkraten dogodek – poslala nama je tudi nekakšno izhodiščno besedilo z naslovom Moje telo…
Jurišićeva: Dolgo je bilo približno eno stran.
Mandić: In tako smo se dobili na kavi. Semira je že imela nekaj zamisli – zdelo se ji je, da naju druži to, da najin izraz prihaja iz celotnega telesa. Toda nobeden od naju takrat ni imel časa za daljši proces. Predlagala sva, da določimo datum izvedbe in da bi stvar trajala šest ur – to je bila nekakšna domislica. Šlo naj bi za golo soočenje, brez kakršnih koli skupnih priprav, vsak od naju naj bi zase razmišljal o tem, kaj bi počela v tistih šestih urah, in potem bi se na samem dogodku srečala in ga izvedla.
Jurišićeva: Takrat se še nisva dobro poznala, toda vseeno je med nama obstajalo neko medsebojno zaupanje. Sicer bi se le težko odločila, da grem z nekom kar tako na oder za šest ur.
To bi bil torej neke vrste eksperiment.Mandić: Na koncu do tega ni prišlo. Vendar zamisli o skupnem projektu nismo opustili; pozneje se nam je pridružil še režiser Bojan Jablanovec in začeli smo na novo. Predlani smo se začeli redno dobivati na vajah, razvijati različna izhodišča za predstavo in nekako prišli do ugotovitve, glej ga no, da bo ta trajala šest ur.
Jurišićeva: Za osnovo smo si vzeli teme, kot so telo, intima, skupno, medsebojno posnemanje, zrcaljenje v drugem, moč dotika… Začeli smo s čisto preprostimi nalogami, nato sva na vajah razvijala različne strategije in ena teh je na koncu prevladala oziroma se je izkazala za zelo učinkovito.
Mandić: In skozi to strategijo se nam je potrdilo, da performans te vrste preprosto mora trajati. Da torej pri teh šestih urah ne gre zgolj za kaprico, ampak da je pomembno prav to, da dva vztrajata skupaj tako dolgo; skozi to trajanje se odpre možnost, da presežeš neke meje in okvire, se morda pri tem tudi izčrpaš ali ponavljaš, a šele na tej točki lahko performer postane nekakšna »čista« podlaga, od koder lahko nadaljuješ na drugačen način.
Jurišićeva: Zanima naju, kako se skozi telesnost, kamor spadajo tudi možgani, pokažeš, razkriješ in odpreš drugim; kako si lahko ne samo treniran, spreten in učinkovit, ampak tudi ranljiv ali izgubljen. Kar ni tako preprosto, vsaj zame ne – med nastopom želiš ohranjati nadzor in pokazati, da si vešč tega, kar počneš. Temu se lažje odpoveš, če imaš na odru partnerja, s katerim se ujameš in se nanj zaneseš; veš, da te bo potegnil naprej, če se boš na neki točki zataknil ali izgubil, ali pa se bo upal celo izgubiti s teboj. Ljudje imamo dve močni lastnosti: radi bi bili varni in radi bi ugajali. Želimo si, da bi nas drugi imeli radi, toda zdi se mi, da imaš nekoga zares rad šele, ko se ti upa pokazati svoje napake in negotovost. Skozi predstavo nenehno vstopava drug v drugega, se približujeva in oddaljujeva, skrivava in razgaljava. Drug pred drugim in pred občinstvom.
In kaj se dogaja v teh šestih urah?Mandić: Druži naju to, da v odrskem izrazu spadava med tiste, ki so precej energični. In teh šest ur se v osnovi ukvarjava z različnimi izrabami tega presežka energije. Navsezadnje tudi zato, ker se večkrat dogaja, da gledaš predstavo, ki naj bi bila plesna oziroma gibalna, pa je v njej le malo plesa.
Jurišićeva: Spet drugič pa se v predstavah veliko govori in malo pove. Zato midva ne bova govorila. (smeh) No, pravzaprav je projekt zasnovan tako, da bi lahko na odru počela karkoli, lahko se gibava, lahko bi pisala… Material namreč ni oblikovan na način, da bi en del govoril o tem, kako je biti skupaj lepo, drugi o tem, kako je to težko, ali o tem, kako smo lahko vsi hkrati skupaj in narazen… Gre bolj za nekakšno formulo, po kateri delaš, ne glede na to, s čim jo v danem trenutku napolniš; skozi proces sva si oblikovala določene svetove, v katere bova med predstavo vstopila ali pa ne.
Mandić: In ti prostori se odpirajo sproti. V vsakem prizoru ugotavljava, da smo skupek mnogih zgodb; v sebi nosimo podobe, misli, spomine, čustva, ki lahko v nekem odrskem dialogu pomenijo izhodišče za premik v novo smer. Neka kretnja, ki jo naredi Leja, lahko pri meni povzroči določen odziv, s katerim se smisel odrske situacije premesti. Pojavi se polje, ki ga nisi mogel načrtovati. Tudi sicer je zaporedje teh svetov malce odvisno od naključja: v performansu namreč uporabljava tudi glasbo, gre za izbor komadov, ki so nama tako ali drugače blizu in ki se predvajajo po vrstnem redu, kot ga določi računalniški program. Prav to naključno, ciklično zaporedje morda še najbolje ponazarja strukturo predstave.
Jurišićeva: Na ta način seveda kršiva vrsto gledaliških pravil in konvencij ter razglašava nove – ali to vsaj poskušava. Dramaturgija ima na primer svoje zakonitosti, ki govorijo o tem, kako naj bo zgrajena predstava, da bo delovala. Temu se povsem odpovedujeva, do premora bo denimo prišlo takrat, ko ga bova potrebovala. Trudiva se vzpostaviti nov jezik – morda to zveni pretirano, ampak za takšne reči naj bi vendar pri umetnosti šlo, mar ne?
Mandić: Se pa besedi nismo povsem odrekli. V predstavi namreč sodeluje tudi Semira, ki bo med performansom zapisovala svoje asociacije ob tem, kar vidi, ki se bodo projicirale na ozadje. Skratka, tudi tu smo nekoliko obrnili logiko: ne oblikujemo predstave na podlagi besedila, temveč bo besedilo nastajalo na podlagi uprizorjenega in videnega.
