Uprizoritev sicer ne pušča dvomov, da želi skozi Wildovo poetično predelavo biblijske zgodbe o judejski princesi, ki postane nekakšen simbol nagnitega sveta, obsojenega na propad, spregovoriti predvsem o sedanjosti, potopljeni v soroden preplet materializma, zakulisnih iger moči in pozabe vrednot. To povsem neposredno nakazuje že kostumografija Lea Kulaša, v kateri je amorfna gmota veljakov in dvorjanov odeta v standardizirane poslovne »uniforme« s kravatami, pri čemer zunanja eleganca še ne pomeni nujno tudi rafiniranega značaja; medtem Saloma, ki ne skriva zaničevanja do svojega okolja, z izstopajočo opravo jasno razglaša, da je »posebna«, vendar jo mesena ekstravaganca v slogu klana Kardashian hkrati natančno umešča ravno v tisto dekadentno elito, ki jo obkroža. Precej domiselno aktualiziran je tudi razvpiti ples sedmih tančic (v koreografiji Maše Kagao Knez in z glasbeno opremo po režiserjevi izbiri), prav tako sugestivno je izpraznjeno prizorišče, zamejeno s polkrožnim zidovjem v ozadju, na katero je umeščeno globlje vsebine osiromašeno bivanje. Scenografija tudi omogoča dovolj prostora za vizualne intervencije (tako sceno kot video je oblikoval Atej Tutta, zdaj že stalni sodelavec tandema Miler-Mirčevska), ki dogajanje dopolnjujejo, mu zarisujejo poudarke, včasih pa že kar nekoliko preglasijo. Toda po drugi strani predstava – morda tudi zaradi uvodoma omenjene distanciranosti – ne gre kaj dosti dlje od mrakobne prispodobe sodobnosti, ki je približno tako izvirna kot večno nasprotje med čutnim in duhovnim.
Spodletela se zdi zlasti dinamika obeh protagonistov, katerih trk bi moral biti navsezadnje osrednje gonilo celote. Polona Juh odigra Salomo intenzivno, vendar nadzorovano, tudi z nekaj mojstrskimi detajli; prehaja med objestno igrivostjo, hladno preračunljivostjo in izzivalno krutostjo, toda kljub končnemu zlomu v liku ni čutiti pravega razvoja; še dosti bolj monotono deluje Johanaan v interpretaciji Igorja Samoborja, ki osorno, vendar tudi malce mehanično recitira apokaliptične napovedi, pravega božjega srda pa v njem ni čutiti, ne premore niti karizme, kakršno bi pričakovali od preroka, ki ima na tisoče privržencev in ki bi sploh vzbudil zanimanje razvajene princese. Kot najbolj vznemirljiva figura predstave se tako vzpostavlja Herod Gregorja Bakovića, na eni strani oblastniško samopašen, na drugi vse bolj potopljen v dvome, nejasno nelagodje, na trenutke že kar zmedeno odsoten; če sta Saloma in Johanaan začepljena vsak v svoj (skrajni) pogled na svet, je Herod edini, ki doživlja neke vrste notranjo dramo ter v resnici najbolje pooseblja čas, ko »staro propada, novo pa se še ne more roditi«; izvrstno podporo pri tem mu z natančnim doziranjem igralskih sredstev ponuja Alojz Svete v vlogi elegantno zajedljive soproge Herodiade. Predstava tako zapusti mešane občutke: čeprav je v večini pogledov povsem korektna, ji v njeni sploščenosti manjka prave moči, da bi gledalca zares dejavno vpletla vase.
