Skratka, tekst poganja cinična drža, ki se je uprizoritev v veliki meri otrese. Režiser Branko Šturbej (dramaturginja Lejla Švabič) se osredotoča na delo posameznega igralca, v preiskovanju igralskih možnosti išče zlasti komične učinke. Ob gostobesedni bistroumni agresiji (Nina Rakovec) in natančni intoniranosti ter tempiranju (Anuša Kodelja) bolj izstopi tudi globlji razvoj grenkobe izkušnje (Gašper Jarni). Uprizoritev poudarja predvsem odtujeno vizijo brezdušne sedanjosti, v kateri je kriza priložnost uspeha, pri čemer ji nekoliko uhaja celotna podoba: dogajanje se z dejanji umika v globino in distancira od publike – hladna pisarna z ničimer ne izdaja, da bi jo dnevno naseljevale človeške duše (scenografija Karin Rajh); lokacijske premike spremlja odstranjevanje projekcijskih platen sicer odvečne projekcije (video Dimitrij Gračner); jezikovna nekonsistentnost ter vprašanje glasnosti in slišnosti (nekateri glasovi iz pisarne v ozadju so slišni – zvonjenje telefona, streli –, drugi ne – pogovori, prestrašeni kriki in kaotična panika).
Čeprav je Branden Jacobs-Jenkins (1984) eden najbolj uprizarjanih dramatikov letošnje gledališke sezone v ZDA, prva slovenska uprizoritev na Mali sceni MGL, kjer bodo sezono oblikovale režije igralcev, razkrije, da njegova Gloria vpreže iste mehanizme kot njeni liki – podleže videzu in ugodju lastne ambicioznosti.
