Pošastni čas, ko starega ni več, novo pa se še ne zmore roditi, se zažira tudi v najgloblje kotičke medčloveških odnosov, kar postavitev Cementa v režiji Sebastijana Horvata še dodatno izostri. Če je Müller svojo jedko priredbo istoimenske socrealistične klasike vpel med cinizem in poetičnost, med izpraznjenost ideoloških parol v spodletelih utopijah ter subverzivne navezave na antično mitologijo (tu velja omeniti pozorni prevod Mojce Kranjc), se aktualna predstava ponuja kot »priredba priredbe«, kot neke vrste okleščena dekonstrukcija omenjene predloge, ki jo je pripravil dramaturg Milan Ramšak Marković, stalni režiserjev sodelavec.
Uprizoritvena partitura namreč črta številne prizore in like iz izvirnika ter se osredotoča na čustveno krajino med Glebom in Dašo. Tu ni zarobljenih proletarcev, nepismenih kmetov, vaških klepetulj in razlaščenih tovarnarjev, le še mučno, negotovo tipanje po stiku med dvema odtujenima osebama, ki pa je, navkljub temu da se ves čas dogaja v enem prostoru, prešito s prelomi zunanjega sveta. V skopih replikah, ki si jih namenjata, ne odmevajo le njune brazgotine, temveč tudi razredni boj, revolucija, politika spolov, pregnetene vrednote in krutost oblasti, pri tem pa morda jasneje od besed govorijo njuni nemi pogledi, negibno sedenje, suhi govor, krčevita drža. Cement tako ni predstava, ki bi bila lahka ali »prijetna«; dozdeva pa se celo, da si uprizoritev v malo več kot uri in pol trajanja prizadeva zlasti za to, da bi pri gledalcu vzbudila podobna občutja praznine in ujetosti, kot prežemajo njena protagonista. To je seveda legitimna strategija, toda vseeno se zdi, da je tovrstno »režiranje gledalca« tu preveč neposredno in deklarativno, da bi bilo celoti v prid. Statična mizanscena, (pre)dolge zatemnitve ter izrazito sugestivna zvočno-glasbena oprema Draga Ivanuše se kar pretirano trudijo, da bi ustvarili mračno, nelagodno vzdušje; nadležen je tudi mestoma nalomljeni ritem, čeprav nemara sledi notranji logiki »koncepta«, v katerem je ljubljanska predstava le en del triptiha, ki ga letos po tem besedilu režira Horvat.
Takšni zasnovi, ki se bolj nagiba k stilizaciji kakor k realizmu, sledijo tudi kostumografija Belinde Radulović, scenografija Igorja Vasiljeva, ki v navezi z neprijetnimi zvoki precej spominja na Zajce Davida Lyncha, ter seveda igra. Vendar pa ta zato ni nič manj intenzivna, naj gre za epizodne vloge, kot so lokavi partijski mogotec Badjin (Igor Samobor), robata soseda Motja (Vanja Plut) in zlovešči oficir (Nejc Cijan Garlatti), ali pa osrednja lika, v katerih Gračnerjeva in Mandić z natančnim odmerjanjem izraznih sredstev luščita plasti njunih eksistenc. Šele pod njimi se Glebu razkrije radikalna cena, ki jo zahteva resnična ljubezen – in ki jo tako jedrnato povzame Brecht, ko zapiše, da ima »ta, ki služi revoluciji, od vseh človeških vrlin eno samo: da služi revoluciji«.
