Da je drama Michelangelo Buonarrotti Miroslava Krleže v režiji Sebastijana Horvata obveljala za najpomembnejšo premiero letošnjih poletnih dubrovniških festivalov, je razumljivo tako zaradi ustvarjalcev kot mitskega prizorišča. K tem sestavinam za uspeh je seveda treba dodati dejstvo, da je Michelangelo v teh ruševinah romanskega gradu postavljen v sodoben okvir.
Hud izziv mladega Krleže
Mladostne drame Miroslava Krleže so eden najbolj resnih zalogajev hrvaške dramske književnosti, s katerimi se spopadajo samo najbolj nori ali najbolj pogumni. Ekspresionistični naboj teh tekstov in intenzivnost avtorjeve nadarjenosti, ki pod vplivom ustvarjalnega adrenalina in želje, da bi povedal vse o vsem in to takoj, zdaj, namreč ne ponuja ne enostavne ne enoznačne možnosti scenskega branja. Vsaka od »legend«, kot jih kolokvialno imenuje, med katerimi sta tudi Kristofor Kolumbo in Kraljevo, ki sta verjetno najbolj znani in uprizarjani drami, svojo naslovno temo razteguje prek skoraj vseh meja, v težnji po absolutni končni resnici ali vsaj končnem razbitju iluzij. Z njimi je torej treba ravnati previdno. Tomažu Pandurju, denimo, Michelangela ni uspelo prebrati na način, da bi ga zares odprl in posodobil, medtem ko je Rene Medvešek pred tremi leti s svojim manj intenzivnim, a zato jasnejšim pristopom h Kristoforu Kolumbu pokazal, kako se da na svojo poetiko zelo dobesedno prevesti tudi polnokrvno ekspresionistično fantazijo.
Po povsem drugačni poti hodita Sebastijan Horvat in njegov stalni dramaturg Milan Marković Matthis, ne le ko se lotevata Krleže, četudi sta se z njim že precej in razmeroma uspešno ukvarjala. Tako Hrvaški bog Mars v zagrebškem gledališču Gavella kot Na robu nore Evrope po Hrvaški rapsodiji na Reki sta vsaka na svoj način pokazali, kako se kakovostno, premišljeno, sodobno in suvereno pristopa h Krleževi misli in stavku, kadar sta zavita v dramski celofan ali ko stojita prozno samostojno.
Redukcija, redundanca
Redukcija je del takšnega in tega pristopa, le da je tokrat logika obrnjena v obilno dopisovanje. Predstava je zato tridelna: prvi del je zvesta inscenacija izvornega besedila, drugi je bistveno bolj zabavno posvetilo gledališču in konkretnemu delu v njem, medtem ko je tretji, najbolj presenetljiv, zgolj monolog.
Ta tretji del, ki združuje neuspeh emancipacije, dedne bolezni in okolico, ki nas nenehno zastruplja, je ključ predstave, hkrati pa tudi finale in epilog, kontrapunkt in antiklimaks. Poda ga mladi igralec Nikola Nedić, ob izrednem Rakanu Rushaidatu kot gnevnem umetniku v boju z mitološkimi demoni in ob enako odličnem Jerku Marčiću v vlogi Krešimirja Horvata, tretjega polnopravnega protagonista te produkcije, ki je in ni alter ego soimenjaka Sebastijana.
Med prvima dvema deloma vlada antitezna napetost: medtem ko se Rushaidatov Michelangelo krleževsko bori s silami, ki ga daleč presegajo, je Marčićev Horvat ulovljen v mrežo samega sebe. Če Michelangelo še ve, kaj je umetnost, četudi ni več gotov, za koga in za kaj jo ustvarja, je Horvatova dilema izključno njegova – on nečloveško tuli na sodelavce, kar sam ne ve, kaj in kako bi bilo treba narediti. Dvomi o sebi in o umetnosti, še posebno gledališki, ki je po naravi kolektivna.
Nedićev neimenovani mladenič pa je s svojim stanjem pomirjen le zato, ker mu z obtoževanjem vseh okoli sebe, mesta, ljudi in družine, uspeva svojo travmo pustiti odprto. V tridelni strukturi prehaja predstava od splošnega k posamičnemu, iz globalnega michelangelovskega spoznanja prek aktualnih umetniških prelomov do pomiritve, ki to ni, saj je odkrivanje demona v sebi težji, a zato vrednejši način spoznanja. Četudi se ta tretji del velike predstave, ki ponovno dokazuje moč reškega ansambla, scenografsko izvrstnost Igorja Vasilijeva, kostumografsko izvedenost Belinde Radulović in koreografsko izkušenost Ivane Kalc, imenuje Nepomembne stvari, v njej ni nič nepomembnega. Prav nasprotno.
