Je največkrat nagrajeni gledališki režiser na naših odrih. Na oder je postavil največji in najbolj krvavi praep Homerjevo Iliado. Uveljavil se je tudi z avtorskimi projekti, na primer Koža, Tihožitje, Hrepenenje in smrt Sylvie Plath… Rad ima gledališča, v katerih je preigral oziroma uveljavil že različne režiserske prijeme.
Kot pravi zase, je bolj počasne sorte. S preudarnimi počasnimi koraki zdaj uveljavlja svoj teater, ki išče in zopet išče, pri čemer se odreka znanim kalupom dramatike in od nje ob uprizoritvah vzame morda samo naslov, motiv, temo, včasih le dramske osebe. Vse to združi v kuhinji ustvarjalnega procesa. Pohitimo torej počasi za njegovo besedo.
Režiranje ima človek bržkone v krvi že od rojstva. Ste že v otroštvu doma in v šoli režirali dogodke po svojem okusu in kako so to sprejeli starši, sestre, učitelji, sošolci – ali ste bili bolj v ozadju kot Einstein pri matematiki?»Ne spomnim se, da bi kaj režiral. Pravzaprav se otroštva sploh bolj slabo spominjam. In spominjanja nasploh ne maram zares. Ne, nič posebnega ni bilo. Morda se je nejasna želja po gledališču zarisala konec osnovne šole. Že kot srednješolec sem pod okriljem Mrtvega gledališča režiral prve uprizoritve. Zares pa je želja po gledališču dorasla v meni ob prvem gledališkem mentorju, Viliju Ravnjaku v Dramskem studiu. Ravnjak me je navdušil za gledališče. Še zdaj sem mu hvaležen.«
Nobena beseda ni dovolj dobra o vas kot režiserju, saj vas dvigajo nad Pandurjeve režije, ki je dramo marsikaterega starega klasika (Goethe, Shakespeare) izpovedno osiromašil, vi pa v svojih režijah skušate dramatiku slediti in ga nadgraditi.»Zadnje čase se dramatiki odrekam. Od nje vzamem naslov, motiv, temo, včasih dramske osebe, odnose in vse skupaj vržem v kuhinjo ustvarjalnega procesa. Igralci so center mojega dela, oni postanejo avtorji, na vseh ravneh, če se le da. Sicer pa je izbor motivov in včasih besedil odvisen od mojih trenutnih preferenc.«
Cankarjevih dram se še ne bi lotil
Nekoč so Cankarja in Shakespearja pri nas igrali vzvišeno, patetično, njune uprizoritve so bile stoodstotni uspeh, kadar niso vedeli, kaj bi igrali. Kako vi dojemate avtorja danes? Kako bi ju postavili na oder?»Oba sta nedvomno genija za večnost. Shakespeara sem se nazadnje lotil jeseni v Mestnem gledališču ljubljanskem, bralce vabim k ogledu, Cankarja pa še nekaj časa ne bom delal. Vsaj njegovih dram ne. Morda kakšno njegovo črtico ali novelo.«
Kako se boste lotili Cankarja?»Kako? To bom vedel, ko bom delal, prej ne.«
Od Parova, HNK in Grbavice do Pandurja je preteklo nič koliko Drave iz Slovenije na Hrvaško, preden ste se tudi vi uveljavili na Hrvaškem.»Vse se zgodi ob pravem času, torej tudi jaz na Hrvaškem, kjer bom spet delal in se tega zelo veselim.«
Ste režiser svetovnega formata, zlasti pa tudi sedaj režirate po vsej nekdanji Jugoslaviji. Kdo je vplival na vas, kdo je bil vaš vzor? Sta morda s Pandurjem kaj sodelovala?»S Pandurjem nisva sodelovala, a sem mu izjemno hvaležen, saj sem svoja gimnazijska leta preživel v teatru, ki ga je takrat vodil prav on. Njegove predstave, še posebej Faust, pa tudi Hamlet, Vojček in Harlekin Paola Magellija, Goga Damirja Zlatarja Freya, Lulu Edvarda Milerja, Amerika Januša Kice, pomenijo vrhunski teater, ob njem sem rasel, on mi je postavil letvico zelo visoko.«
Ste se kaj naučili od pokojnega Jerneja Šugmana?»Ogromno. Skupaj sva delala tri predstave (Iliado, Kralja Ubuja in Biblijo, prvi poskus) in z vsako predstavo mi je dal polnega sebe v vseh razsežnostih. Totalni raziskovalec in hkrati mojster. Pa velik, topel, odkrit, skromen človek.«
Kako ste doživeli srečanje z BiH in gledališčem – ter politiko razdorov?»Ko sem pred zdaj že davnimi leti režiral v Sarajevu, nisem čutil te politike. Delali smo, to je vse. A vem, da je usoda BiH peklenska, dokler se bo politika utemeljevala na nacionalizmu. Nacionalizem je zmeraj oblika fašizma. Dokler bo tam tako, ne more biti bolje. In državljani so talci prav take politike.«
Na podelitev ni šel
Kako bi sami opisali svojo gledališko naravnanost in rast od šole do danes?»Najprej nisem vedel, kak teater bi rad oblikoval in razvijal, pa sem iskal, in to dolgo, ker sem pač bolj počasne sorte. Potem je bila nekajletna faza mitopoetičnega teatra, recimo, a sem postal preveč hermetičen in samozadosten, kičast. Zato sem svoj teater odprl. To, kar delam danes, je posledica te odločitve. Teater – tudi moj teater – se stalno razvija in stalno išče, pravzaprav ne more biti nikoli zares najden.«
Kako spletate v enoten venček družinske vezi in teater? Boste kmalu dedek?»Imam precej slabe vesti, ker me veliko ni, in si stalno govorim, da bom boljši oče in mož. Dedek pa, upam, še ne bom kmalu, ker imam devetletnega sina Jakoba in še ne štiriletno hčer Pipo.«
Naj živijo otroci! In naj živi vaša mednarodna nagrada! Pred novim letom ste namreč v Rimu prejeli evropsko gledališko nagrado. Zakaj niste šli na podelitev, ste podvomili o sebi ali o nagradi?»Zaradi smrti Jerneja Šugmana. Nisem mogel iti, nisem hotel, ni imelo nobenega smisla. Ljudem v Rimu sem se opravičil. In so me, seveda, razumeli. Zame je besedo ob podelitvi zastavil zlasti direktor beograjskega gledališkega festivala Ivan Medenica. V produkciji Bitef teatra sem namreč režiral Nebeško kraljestvo.«
Menda je izšel dokumentarec o vas. Kdo ga je ustvaril, na čem temelji?»Beograjska ekipa dela kratke dokumentarce o nekaterih gledaliških ustvarjalcih iz prostora bivše Jugoslavije in izbrali so tudi mene. Lepo. Gre za dolg intervju in verjetno še kaj. Nisem ga še videl.«
Nekateri so za režisersko gledališče, v katerem je režiser bog, nekateri pa za igralčevo, ko je igralec bog. Kje smo Slovenci ta hip?»Verjetno nekje vmes. Vsi smo mali, ubogi bogovi. Malo večji pa zgolj takrat, ko ne gre nobeden prek drugega.«
Kako ocenjujete izbor in predstavitve Festivala Borštnikovo srečanje 2017?»Ne morem oceniti, ker nisem videl dovolj predstav, a kot dajem pravico sebi, da lahko delam točno to, kar želim, dajem pravico tudi selektorju in jo spoštujem. Ne maram licemerja.«
Kako bi vi zrežirali letošnji predvolilni čas z novim predsednikom?»Uf, ne bi ga režiral, nikakor, nikoli.«
Ali so razmere, kakršne so v Mariboru, primerne za novo vstajo, v novi režiji, ker je bila stara bolj padanje kot vstajanje?»Žal sem vse premalokrat v Mariboru, gledam ga bolj s strani, pa ga včasih kar pogrešam. Vstaja je tako rekoč nujna, pa ne samo v Mariboru. Žal. Grdo se počne z ljudmi.«
