Ko sem jaz v avtu, me ne vrtijo. Zanimivo pa je, da marsikdo postane Primorec, pa to po svojem izvoru ni. Očitno primorskost ni le geografski pojem, ampak je predvsem stanje duha – gre za Mediteran, temperament, odprtost, gibkost. Tu je meja med slovanskim in latinskim svetom, nekakšna kulturna tektonska prelomnica, na teh prelomnicah pa je vedno najbolj rodovitna zemlja in na njej zraste marsikaj.
Tenkočutnost do narodnostnega in manjšinskega vprašanja se zdi pri Primorcih bolj pris(o)tna kot recimo pri Korošcih na tej strani meje. Zato ker so na Koroškem gore, pri vas pa piha burja?Gre za zgodovino, saj je bilo državno nasilje tu prisotno že pred uradnim nastopom fašizma, že med prvo svetovno vojno, ko so Italijani po briških vaseh pobili prve talce. A to, da si zaveden, še ne pomeni, da moraš izključevati druge. Primorska je bila vedno, če tega politika ni pokvarila, prostor sobivanja, toleriranja drugačnih. Razlogov pa je zagotovo več. Nekaj je tudi to, da ko daš prst v morje, si povezan s celim svetom. Tu je posebne vrste prepih, marsikaj gre skozi. Če pogledamo samo Izolo, kar nekaj različnih narodnosti so zadnjič našteli na osnovni šoli.
Ste se za vedno odselili v Izolo?Ne, še vedno sem goriški »fundamentalist«, ampak rad imam Izolo.
Se mi je zdelo, da tistih ruskih blokov, ki ste jim zvesti že od vsega začetka, ne boste kar tako zapustili, da je to vaša identiteta, drža.Seveda je to res. Nova Gorica je nekaj posebnega, mesto je nastalo na bivšem pokopališču po direktivi, kadri so prihajali po direktivi, tisti, ki so prišli po kazni, so bili najboljši. Zgradili smo tudi nebotičnik, imamo nebotičnik, torej smo: najprej enega pred leti, zdaj še drugega, večjega, ki pa je prazen. Tudi meja je bila čisti absurd, v predoru pod mejo pa že desetletja stoji najlepša spominska plošča na svetu, na njej piše: Tukaj sva se ljubila ti in jaz popolnoma gola. Nove Gorice ne bi zamenjal za noben drug kraj. Res pa je, da nikjer bolj ne občutiš človeške neumnosti kot ravno v rojstnem mestu. Zato vedno pogosteje zbežim v Izolo.
Kaj posebnega je na tej Ljubljanski cesti v Izoli? Vaš sosed je Mef…Ja, moj sosed je Mef. Če ni hujšega v življenju… Šalim se! Brez njiju z Marjeto ta ulica ne bi dihala tako. Gre za tipično mediteransko ulico, odpreš vrata in si v dnevni sobi. Lahko si urediš začasno teraso: pred vhodna vrata daš stol in si naliješ kozarec vina. Lahko se sicer zapreš v hišo, če nisi pri volji za druženje, a že če odpreš okno, te bo »čakulanje« na ulici spet privabilo ven. Tu ni snobizma, je pa ogromno nepoznanih talentov. Nihče ni lačen, ker vedno nekdo prinese na ulico kaj za pojesti.
Enkrat ste omenili, da bi jo bilo treba preimenovati?(Smeh.) Ah, ne, saj nosi ime po našem glavnem mestu, smešno pa je, ker če kaj ni tipično »ljubljanskega«, je to ravno ta ulica. Čeprav je tam kar nekaj Ljubljančanov.
Od kod potreba, da je treba družbi povedati, kar ji gre?Pa saj ne gre za to, da bi rad komu kaj predaval. Povem samo to, kar se mi zdi zanimivo. Nisem politik, sem komedijant, zato se, ko imam kaj povedati, na to pripravim. Tudi ko improviziram, saj je improvizacija najbolj naštudiran del vsake predstave. Spravljati ljudi v smeh je resno delo. Nisem pa material za facebook in selfije.
Zakaj je tako težko priti na vaš koncert?To je posledica tega, da vztrajam pri svoji »komorni« odločitvi. Tisti, ki je bil kdaj na mojem koncertu, ne sprašuje več, zakaj ne nastopam v Stožicah. Pri tem je tudi meni hudo, rad bi omogočil ogled mojega nastopa vsem, ki si to želijo. Toda kakšen smisel ima, če me ne bi videli takšnega, kakršen sem. To je teater. Ne gre za glasbeni dosežek, glasba je kulisa, sicer čim bolj premišljena in dodelana, sporočam pa kot komedijant, igralec, pisec besedil.
Ste »kanconer«?Canzone d'autore rečejo Italijani takšnim pesmim, kot jih sam ustvarjam, se pravi kancone s kontroliranim izvorom. Poznaš torej avtorja izvajalca, veš, kaj pričakovati in o čem govori, včasih te namenoma preseneti, in eni so družbeno angažirani, drugi bolj lirični, pripovedni, vse skupaj pa se seveda tudi preliva. To je značilnost kantavtorja.
Ampak vi ne marate oznake kantavtor?Torej avtor, ki je prišel na kant? Hja, zdaj mi je že čisto vseeno, kaj mi rečejo. Zadnjič je nekdo rekel »jazz folk etno izvajalec z elementi standupa«. To zveni kot neka grda bolezen. Ne opredeljujem se v tem smislu. Otroci so mi že pred leti rekli: »Ma tata, ti samo govoriš, ti si raper!« Nisem posebej originalen, komedijantov, ki so bili zraven tudi avtorji, je bilo vedno veliko, denimo Frane Milčinski - Ježek, italijanski komedijant Totò. Tudi mladih je kar nekaj izvrstnih, recimo Klemen Slakonja s svojimi videi, izvirna sta bila Jurij Zrnec in Lado Bizovičar v tandemu na TV.
Kako se dela dober humor?Res dober humor je tisto, kar te zadene, kar boli. In ni smešno na prvi pogled, kajti smešnost je lahko zelo plitka. Slovenci ne poznamo te vrste humorja, ko se smeješ krvavim stvarem. Ker ko res zaboli, se pojavi smeh. Razlika je samo v tem, da ko si mlad ali prizadet, je to odprta rana, ko pa se temu že lahko smeješ, je zarastlina. Treba je le paziti, da se ne nehaš smejati; ni tako, da bi se s staranjem manj smejal, res pa je, če se ne smeješ, se staraš. Včasih se mi zdi humor podoben religiji: človeku pomaga, da se spopade z absurdom svojega obstoja. Dario Fo je rekel, preden je umrl: »Samo povejte še drugim, da sem res poskušal še naprej živeti.«
Se je težko šaliti na račun smrti?Seveda ni lahko. A stvar je smešna, če je resnična, resnična pa je najbolj, kadar boli. Slovenci se ironičnega smeha bojimo. Ko sem naredil Pašjon, sem slutil, da bom deležen pripomb, in so bile v smislu, naj se norčujem iz Alaha, če si upam. Toda moj namen ni bil nikoli norčevanje iz religije, iz Boga. Moja tarča je bil vedno človek. Pašjon so potem zelo lepo sprejeli. Hudič v predstavi ni nič kriv, je simpatičen zapeljivec, ki po službeni dolžnosti kaže pot v zlo. Človek se sam odloča, da mu bo sledil, krivda je samo njegova. Pašjon je komedija, ampak, kot rečeno, vsaka komedija mora skrivati v sebi solzo. Šele solza stvar osmisli.
Veliko vaših besedil je povezanih z religijo, bibličnimi osebami, na zadnji plošči se Adam in Eva pojavita kar v dveh skladbah. Kako to?Ne vem, kako se mi je to vpletlo v besedila, ampak vsaka zgodba je boljša, če je zraven še malo mitologije.
Izrekli ste se kot ateist, kajne?Ne vem, zakaj to tako zelo poudarjajo, izrekel sem se zato, ker v umetniškem delu ne sme izstopati osebni svetovni nazor, kot je rekel tudi švicarski dramatik Dürrenmatt. Če me daš v neki predalček, bom hitro skočil ven. Bog že ve, zakaj me je naredil ateista. Duhovnost mi je sicer blizu, ne nazadnje se ukvarjam z umetnostjo, v kaj verjamem, pa je moja stvar. Je pa sveto pismo fenomenalna zgodba, velik izum, tudi z vsemi svojimi nonsensi, ki kar kličejo po komediji. Ogromno je teh zgodb tudi v literaturi, ki je del naše tradicije.
Na zadnji plošči je pesem Ajnglc, kar po cerkljansko pomeni angel, in v njej izvemo, da »ko fajn sm pjan, znam bit pa grozno žleht«, za kar je kriv šnops. Tudi Klemen Klemen v komadu Šnopc rapa o slabih plateh te pijače. Vino ima v vaših besedilih drugačno simbolno vrednost.Vino ima seveda svoj pomen, simbolno vrednost, je del naše tradicije in himne, čeprav je Franci kdaj spil tudi kaj šnopsa. Vino je pijača, ki je v bibliji omenjena več kot 500-krat, pivo niti enkrat. Krivično je, da zmeraj rečejo »bil je vinjen«; zakaj hudiča ne rečejo »bil je šnopsnjen«?
Oštarija ni le prostor, kjer se pije vino, ampak jo označujete tudi kot prostor svobode, demokracije, ljudje si upajo govoriti na glas, ni jih strah.Definitivno. Če kadiš travo, si sam sebi zadosten, sam sebi vic, če pa piješ vino, potrebuješ občinstvo, pa četudi govoriš največje oslarije. Skratka vino potrebuje publiko, dialog. Oštarija pomeni sedeti z nekom, debatirati.
Pred kratkim je na spletu po objavi intervjuja z Ivom Hvalico v Nedeljskem dnevniku spet zakrožilo, da je Hvalica v bistvu Ivo Balila, politik, ki nastopa na vaši plošči Rimarije iz oštarije iz leta 2001. Kdo pravzaprav je Ivo Balila: Hvalica, mogoče Borut Pahor, ali je povsem izmišljen?Vsi in nobeden. Opravičujem se gospodu Ivu Hvalici, če ga kdo neposredno povezuje z Ivom Balilo. Balila je opisan kot konvertit, to pa Ivo Hvalica nikoli ni bil. Nikoli v svoje zgodbe ne prenesem samo enega konkretnega človeka. Resničnost narediš veliko bolj resnično, če se malo zlažeš. Tudi Mario Špinel iz mojih pesmi je hkrati izmišljen in ni izmišljen, saj se je dejansko našlo več Mariev Špinelov: eden je star, drugega je povozil vlak, eden pa se mi je osebno predstavil ravno pred kratkim.
